Janezove pratete in prastrici

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 3. maj 2014 / 22:37

Kamni iz preteklosti, 1. del

Obiski pri Janezu so mi bili zelo ljubi. Pa ne le zato, ker je bil eden redkih moških, ki se je odločil, da mi zaupa svojo zgodbo! Klepet z njim je bil posebno doživetje zato, ker je bil poln zgodb tudi o drugih stvareh, ne le o sebi in lastni usodi. Že kraj, kjer živi, sodi med tiste, kjer bi se marsikdo z veseljem ustalil.

Do vasi sem se pripeljala bo bolj »zoprni« strani (že stokrat sem se zaklela, da nikoli več ne zaupam Garminu, a zmeraj požrem besedo!), saj me je ozka, makadamska pot, posuta z listjem, nekaj časa vodila skozi gozd, na desni strani je bil strm breg, ki se je spuščal med drevjem globoko v dolino, tako da se ne bi imela kam umakniti, če bi kdo pripeljal nasproti. A potem ko je bilo gozda konec, se je pred mojimi očmi odprla prečudovita planota. Bila je jesen, pobirali so krompir, sijalo je sonce, bučali so traktorji …

Pozneje mi je Janez povedal, da je bila v starih časih prav zaradi nemogoče dostopnosti vas pogosto varna pred različnimi vdori vojaških formacij, od turških naprej. Že njegovi starši so zraven koče, v kateri so živeli predniki, zgradili novo hišo, a bili so pametni, zato koče niso podrli. Janezov oče jo je obnovil, a le za silo, njegovo delo pa je že pred davnimi leti dokončal moj sogovornik. Srce ga je bolelo, če je kdo od sosedov »staro kramo« želel zakuriti, toliko časa je »fehtal«, da so se ga usmili in mu izročili, po njihovem, ničvredno robo.

»Bil sem še otrok, ko sem prinašal domov marsikaj, kar sem našel tu ali tam. Oče me je vsakokrat pohvalil, mama pa je bila jezna, češ saj postajamo pravo vaško smetišče. Osnovno šolo sem obiskoval v času, ko smo še imeli tehnični pouk in smo se učili marsičesa, tudi zelo praktičnega. V uk me je vzel tudi stric, ki je bil mizar, pri nas doma smo imeli kovaško obrt, kot mulc sem pomagal malo pri enem, malo pri drugem, in četudi sem potem šel v šole, študirat, nisem nikoli imel dveh levih rok,« pričenja razpredati svojo dolgo, zanimivo in tudi malce skrivnostno zgodbo.

V sobi, ki je namenjena prastaršem, na stojalu visita njuni ta kmašni obleki, na klopi okoli peči, so razvrščeni čevlji, ne le odrasli, opazila sem tudi dva otroška para. Takoj za vrati je še zmeraj obstajal »tabernakelj« z lesenimi vratci, v katerem za čuda niso hranili žganja, temveč listine.

»Moji predniki so bili vsi pismeni. Pa ne zato, ker bi obiskovali osnovno šolo, kje pa! Prastrici in pratete so se učili drug od drugega, pri hiši se je veliko bralo. Pogled mi seže na polico, kjer sem opazila lepo število svetih pisem, bila so različnih velikosti, videlo pa se jim je, da so jih nekoč pogosto jemali v roke.

»Ja, tudi molilo se je pri hiši! Rekel bi, da celo malo preveč, glede na to kaj vse se je pod to streho počelo,« doda grenko.

V kamri, kjer so zmeraj spali starši, ne glede na to kateri rod je vodil kmetijo, je bilo okno povsem zastrto s trto. Janez je omenil, da so nekoč že poskušali določiti njeno starost, a jim ni uspelo. Misli pa, da je pri hiši že od nekdaj. V kamri je bilo kar nekaj orodja, ki mu nisem vedela imena, zakonska postelja pa je bila presenetljivo majhna, pravzaprav nenavadno kratka.

»Kot sem že povedal, smo imeli v širši družini tudi mizarja. On postelj ni izdeloval serijsko, ampak se je prilagodil vsakemu posebej. Predniki so bili manjše rasti, praded je bil visok komaj meter šestdeset. Prepričan sem, da se jim je zdelo škoda metati preveč lesa stran in so posteljo odrezali pač tako dolgo, kot je bilo v naravi potrebno,« hudomušno doda.

Njegove prednice na njej niso nikoli rojevale, ker je je bilo škoda. Za ta namen so imeli v hiši (v prostoru, kjer se je kuhalo za prašiče) nekakšno širšo »trugo«, ki spredaj ni imela deske. Le-te pa so bil pritrjene tako z leve kot z desne, a zato, da so se med porodom imele kam prijeti. Dno je bilo potreseno s slamo, ki so jo po rojstvu otroka preprosto zamenjali.

Zraven je stala malo širša miza, na katero so položili novorojenčka in ga očedili.

Novorojenčki so spali v malo večjih pletenih košarah.

»Pripovedovali so mi, da je nekoč eden od pritepenih psov nekega dojenčka raztrgal, da je ubogi otrok, malo za tem, ko je prišel na svet, žalostno umrl. Od takrat naprej so vrata zmeraj zapirali, košaro z dojenčkom pa so imeli ali na klopi ali na mizi. Sploh so bili včasih psi velika nadloga. Krivi so bili za marsikatero »kratko nogo«, saj so, divji in lačni kot so bili – pogosto obgrizli tistega, ki jim ni mogel pravočasno uiti. Predniki pa do njih niso imeli nobenega pravega usmiljenja, saj so jih pretepali z vsem, kar so imeli v tistem trenutku v roki, mladiče pa so brez milosti pobijali s kmečkim orodjem in jih zakopavali v gnoj. Podgane so bile prav tako zelo nevarne, saj so se, zaradi nečistoče, ki je bila prisotna na vsakem koraku, prosto sprehajale po hiši. Ena od njih se je lotila ušesa Janezove pratete. Bila je invalidka, rodila se je brez obeh nog in je večino časa ležala v postelji. Da bi jo položili na »derco«, ni bilo časa, saj so bili vsi, ki so bili dela zmožni, nenehno zaposleni.

»So ti že povedali, da se včasih ženske na kmetih zlepa niso fotografirale brez rute? No, ko je prišla moda, da rute na fotografijah niso nujne, je nastala v vasi cela revolucija! Starejše ženske so mlade punce obdolžile, da z razgaljeno glavo kličejo moški svet k razvratu,« se je nasmehnil sogovornik.

Ena njegovih pratet je bilo zelo lepo dekle, a malo »favlesto«. Bila je zelo navezana na očeta, za druge fante ji ni bilo dosti.

»Potem pa je bila kar naenkrat noseča. Nihče ni vedel, ne s kom ne kdaj. Tudi sama je molčala kot grob. Otrok, ki se je rodil, je bil sin, kar je bila velika sreča. Govorilo se je namreč, da če bi bila hči, bi jo ženska kar sama ubila. Šele na smrtni postelji je povedala, pa ne župniku, temveč lastni materi, da jo je naskočil oče. Prateta je umrla zaradi jetike, njeni materi pa se je pozneje zmešalo od vsega hudega, kajti novica se je raznesla po vasi in vsi so jo gledali postrani. Vse, kar vem, se je sicer prenašalo iz roda v rod, vendar so zgodbe o prednikih zelo žalostne, pogosto tudi tragične.«

Janezu je strašno žal, da takrat, ko je bil še otrok (zdaj je star sedemdeset let), ni bolj skrbno poslušal pripovedovanj. Če je kaj ujel na ušesa, pa da se mu je zdelo zanimivo, je, seveda, postal in prisluhnil, drugače pa je bil povsem normalen mulc, ki je vsak trenutek svobode raje izkoristil za vragolije.

(Se nadaljuje)