Titicaca prvič

Jezero Titicaca, najvišje plovno jezero sveta na višini 3810 m. Njegovo ime pomeni kamnita puma. Del sodi k Boliviji, del pa k Peruju. Ob jezeru in njegovi okolici že sedem tisoč let raste enoletnica kvinoja, ki ni žitarica, ima pa veliko proteinov. Žal je jezero zaradi vsakovrstnih odplak zelo onesnaženo, a še vedno modro. Sončni vzhodi in zahodi na njegovi obali so nepozabni. Na njem je več naseljenih in nenaseljenih otokov, Indijanci ljudstva Uro, staroselci pred prihodom Inkov, pa živijo na plavajočih otokih in vse, kar potrebujejo za skromno življenje, naredijo iz trsja vrste 'totora'. Iz 'totore' so temelji otokov. Najprej nastane osem kv. metrov velika in 80 centimetrov debela plošča iz posušene trstike, ki se veča, dokler ne nastane otok, ki ga z dolgimi koli pričvrstijo v jezersko dno. Na tleh stojijo trstene koče za bivanje in manjše, kjer pozimi na preprostih glinastih ognjiščih kuhajo. Vsi so oblečeni v pisana oblačila z značilnimi čepicami, ki segajo čez ušesa. Ženske imajo zelo široka krila, na glavi jim sede nekakšni trdi črni polcilindri. Skrbijo za dom in domača opravila ter prodajajo pisane, prelepe umetelne kose oblačil z zapletenimi vzorci, ki imajo velikokrat mitološki izvor.

Moški se ukvarjajo z lovom in ribolovom, spletajo otoke in čolne s koničastim, dvignjenim sprednjim delom, imenovane balse. To delo se nikoli ne konča: temelji zgnijejo v šestih mesecih, čolni pa v letu dni razpadejo. Na Otoku sonca, ki je na bolivijski strani, naj bi se rodila inkovska civilizacija. Tu so živeli ljudje, ki niso poznali ne strahu ne sovraštva ne zavisti. Ukloniti so se morali le eni prepovedi svečenikov: nihče ni smel na Goro ognja. Hudiču pa toliko sloge ni bilo po godu. Začel je hujskati in izzivati, ali vas ne mika Gora ognja, kjer se skriva toliko zakladov? Ljudje so zgubili razsodnost in začeli plezati na goro. Takrat pa so iz vseh votlin pridivjale pume in izzivalce pogrizle do smrti. Sončni bog Inti je jokal nepretrgoma 40 dni, in ko je utrnil zadnjo solzo, so plavala na površini skrepenela trupla pum in en sam čoln, v katerem sta bila Intijev sin Manco Cápac in njegova sestra-mati Mama Ocllo. Na svet so stopili Inki.

Zelena solata s kvinojo (Ensalada verde con quinua)

Za 4 osebe potrebujemo: 250 g kvinoje, 600 ml zelenjavne juhe, 250 g kumare, 1 majhen koromač, 1 zeleno papriko, 1 malo ledenko, 6 vejic peteršilja, 2 vejici koriandra, 1 šopek drobnjaka, 5–6 žlic oljčnega olja, 3–4 žlice zeliščnega kisa, 1 neškropljeno limono, 1 majhen feferon (po okusu), 4 trdo kuhana jajca, 4 češnjeve paradižnike.

Kvinojo skuhamo po navodilu v zelenjavni juhi. Ohladimo. Nastrgamo limonino lupinico in iztisnemo sok. Solato natrgamo, operemo in osušimo. Kumaro olupimo, izpeščičimo in narežemo na kocke, prav tako papriko, koromač in feferon pa zrežemo na trakce. Drobnjak nastrižemo, peteršilj in koriander sesekljamo. Zmešamo olje, kis in 1 žlico limoninega soka, dodamo poper in sol, zelenjavo in kvinojo ter previdno zmešamo. Solato damo v lepo skledo in jo okrasimo s polovičkami trdo kuhanih jajc in češnjevih paradižnikov.