Sto minut z Garcío Márquezom

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 1. maj 2014 / 08:41

Dober mesec potem, ko je dopolnil 87 let, se je od zemeljskega življenja poslovil eden najpomembnejših pisateljev 20. stoletja Gabriel García Márquez. Kranjčan Marko Jenšterle je edini Slovenec, ki se je z njim leta 2007 v Ciudad de Méxicu srečal na prijateljskem klepetu.

Kje ste se »spoznali« z Gabrielom Garcío Márquezom – v njegovih Sto letih samote, Ljubezni v času kolere, Patriarhovi jeseni, ob učenju španskega jezika, ko ste leta 1988 odhajali v Argentino za dopisnika Tanjuga in Dela?

»V osemdesetih letih smo ogromno brali latinskoameriške avtorje. Knjige piscev, kot so Borges, Cortázar, Márquez, ki danes veljajo za velika imena svetovne literature, smo kupovali v srbohrvaščini, saj so slovenski prevodi prihajali nekoliko kasneje. Ko sem bil izbran in poslan za dopisnika v Argentino, sem si obljubil, da se domov ne bom vrnil brez intervjuja s še enim literarnim velikanom, argentinskim pisateljem Ernestom Sábatom, ki je napisal meni zelo ljub roman Grobovi in junaki. Z nekaj zvezami mi je uspelo. Sprejel me je na svojem domu, in ko sem iz vrečke potegnil ploščo s posnetkom, na katerem bere svoj roman, se je začetna formalnost v razgovoru povsem razblinila. To je bil moj prvi veliki intervju z območja Latinske Amerike. Podobno sem leta kasneje na njegovem domu intervjuval pisatelja in pesnika Maria Benedettija v Urugvaju in še mnoge druge.«

Ne dvomim, da ste na seznam želenih intervjujev z velikimi literati Latinske Amerike med prvimi uvrstili tudi Márqueza?

»Po dveh letih dopisništva sem se vrnil domov, odtlej pa se vsako leto vsaj dvakrat, trikrat vračam v različne države Latinske Amerike, bodisi s slovenskimi gledališči, ki se tam udeležujejo festivalov, bodisi zadnja leta kot opazovalec volitev v misijah EU, vsako leto pa na ono stran oceana odhajam tudi z družino. Pogosto ob tem naredim tudi kakšen intervju, pred nedavnim sem se, sicer v San Franciscu, kjer živi, pogovarjal s čilsko pisateljico Isabel Allende, pravkar sem se vrnil iz Peruja, kjer sem stopil v stik z nobelovcem Mariom Vargasom Lloso … Žal mi ni uspelo dobiti Carlosa Fuentesa.

Že v devetdesetih letih mi je takratna urednica Delovih Književnih listov Marjeta Novak Kajzer kot dopisniku za južnoameriško literaturo omenila, naj poskusim dobiti Márqueza. Namig sem vzel zelo resno, saj sem vedel, kje bom dobil njegovo domačo telefonsko številko. Dal mi jo je prijatelj Ramiro Osorio, nekoč kolumbijski minister za kulturo, tudi direktor gledališkega festivala v Bogoti, kjer se je pred mnogimi leti začela pot številnih gostovanj naših gledališč v Latinski Ameriki. Ob tem me je izrecno prosil, naj pisatelju ne povem, kdo mi je dal številko. Večkrat sem poskušal, a se je klic vedno končal s pogovorom z Márquezovo tajnico Monico Alonso. Odgovorila mi je tudi po elektronski pošti, da se opravičuje, ampak njen šef že dlje časa ne daje več intervjujev. Očitno sem takrat izbral napačno taktiko …«

Skoraj deset let kasneje vam je jeseni leta 2007 vseeno uspelo, a ne kot novinarju. Vam je takrat koristila vizitka Ministrstva za kulturo, kjer ste sicer zaposleni?

»Nikakor. Saj je sploh nimam. Naše ministrstvo mi vizitk že nekaj let noče ponatisniti, saj vodstvo meni, da jih ne potrebujem. Pomagala pa mi je vizitka Centra za Latinsko Ameriko, ki sem ga takrat vodil. S Slovenskim mladinskim gledališčem sem se odpravljal na gostovanje na festival Cervantino v mehiškem mestu Guanajuato. Ko sem v programu zasledil, da je mehiški minister za kulturo moj dolgoletni kolega Sergio Vela, s katerim vsa leta ohranjava stike, sem mu po elektronski pošti čestital za funkcijo, ga vprašal, če bi se lahko kaj dobila, in mu namignil, če mi lahko uredi srečanje z Márquezom. Ni mi odgovoril in v Mehiko sem odšel brez upanja na srečanje tako z njim kot pisateljem. Sredi turneje pa sem dobil od Monice Alonso sporočilo, da me pisatelj na ta dan ob tej in tej uri čaka na ministrstvu za kulturo v Ciudad de Méxicu. Prijatelj Vela je očitno poklical Márqueza, in mu dejal, da bi bilo dobro, da se sreča z menoj.

Gabriela sem čakal v prostorih ministrstva, in ko je vstopil, so se uslužbenci postavili v vrsto. Vsi so ga hoteli videti. Zbranim je najprej v duhovitem tonu dejal: »Tale mora biti pa res pomemben, če me zaradi njega kličete z ministrstva,« in še: »Ste dobro namestili mikrofone?« Najin pogovor je potem potekal kakšno uro in pol. Najprej sem mu na kratko predstavil svojo biografijo, da sem bil dopisnik Tanjuga, ki ga je kot nekdanji novinar poznal, saj je bil tudi sam med ustanovitelj Castrove tiskovne agencije na Kubi. Zato me je celo vprašal, če se s Fidelom poznava. Vprašal sem ga po takratnem zdravju njegovega prijatelja, pa je dejal, da je precej bolje, da ga bo naslednji mesec spet obiskal na Kubi in bo dejal tistim, ki ga obkrožajo, naj poskrbijo, da bo manj delal.«

Kako sta iz formalne komunikacije prešla v klepet, vam je uspelo nekako zlesti mu pod kožo. Včasih pri tem pomaga omemba skupnih prijateljev?

»Vsekakor. Govorila sva o skupni prijateljici, venezuelski režiserki Margot Benacerraf. Da je že dolgo ni videl, zato ga je zanimalo, kako je. Prav Márquez jo je pred več kot tridesetimi leti pooblastil, da v svoji državi na noge postavi filmsko industrijo. To so stvari, ki jih ni v njegovih biografijah. Govorila sva o njegovi knjigi Poročilo o ugrabitvi, za katere slovenski prevod sem napisal predgovor. Prešla sva na področje narkomafije, saj v knjigi piše o Pablu Escobarju, znamenitemu vodji Medelinskega kartela. Ko sem pisatelja vprašal, ali sta se osebno poznala, je to zanikal, a hkrati dodal: »Sva pa sodelovala.« Ko sem kasneje raziskoval zadevo, sem ugotovil, da je bil Márquez posrednik med Escobarjem in Castrom.«

Pa vendar, če pogovora niste snemali, ste si vsaj delali zapiske …?

»V nekem trenutku sem ga vprašal, če bi se z njim dalo narediti intervju, pa mi je odvrnil, da jih že dolgo ne daje več.«

Vas je to razočaralo?

»Sploh ne. Pravzaprav sem pričakoval tak odgovor. Tako sva klepetala kot dva znanca, nekaj časa sva razmišljala, kako bi izpeljali seminar o Latinski Ameriki za novinarje v Sloveniji, kamor sem ga povabil. Pri tem bi se zdelo čudno, če bi si med tem delal zapiske. On ne da intervjuja, jaz pa si zapisujem. Še posebej pri njem, ki je bil novinar starega kova in nikoli ni odobraval snemanja pogovora, češ da je to samo potuha. Ves čas je bil nekoliko provokativen in počutil sem se kot na dobrem izpitu na fakulteti.

Vprašal me je za mnenje o danes sicer že pokojnem nekdanjem venezuelskem predsedniku Chávezu. Pa sem mu povedal svoje mnenje: da imam drugače kot Fidela, ki je velik intelektualec, Cháveza za vojaka, oficirja. Tudi sam je vedno imel distanco do njega.«

Se vam zdi, da je Gabriel v samoto odšel prej kot njegov prijatelj Fidel?

»Castro je leto dni starejši od Márqueza in sta bila velika prijatelja. O tem, ali je prvi še živ ali ne, pa sem pri sebi celo razvil teorijo, da je za vsem tem teatrom na Kubi zadaj prav Gabriel. Saj je vse skupaj nekako v maniri magičnega realizma. Zdaj se bo hitro videlo, ali je pravi režiser še živ ali pa ga ni več. Govorila sva tudi o nekdanjem ameriškem predsedniku Clintonu, ki ga je zelo cenil. Rekel je, da se včasih tudi nekoliko meša v ameriške volitve. Dejstvo je, da je bil Márquez za latinskoameriški svet zelo vpliven človek in s tem za velik del sveta. Kolumbijska pevka Shakira je svetovno slavo doživela, potem ko je v svojem časopisu napisal kolumno o njej.«

Kako ste ga videli kot svetovno znano osebnost? Je bil tak, kot smo ga videli milijoni njegovih oboževalcev po svetu, se vam je zdel bolj magičen kot realen?

»Videl sem ga kot velikega človeka, ki je ostal daleč od kakršnekoli prevzetnosti, nasprotno deloval je kot zelo preprost človek, ki pa si zelo želi vplivati na svet. Rad svetuje, hkrati pa je bil zelo nesrečen zaredi svoje slave in samote. Kot da se je zavedal, da zaradi tega živi v zlati kletki. Čudil se je, kako se lahko na primer po Bogoti sam sprehajam po ulici. V tem smislu je bila slava zanj obremenjujoča, hkrati pa je prav on lahko tik pred volitvami v skoraj vsaki latinskoameriški državi zgolj s člankom ali pojavom v medijih spremenil rezultat volitev.«

Je po smrti Gabriela García Márqueza tudi simbolno konec magičnega realizma?

»Magični realizem se je kot literarna smer končal že prej, zdaj je končan tudi simbolno, kot pravite. Po magičnem realizmu so v Latinski Ameriki na plano prišli drugi avtorji tako imenovanega »umazanega realizma«, to je trgovine z drogo, nasilja nad ženskami … Taka je današnja podoba Latinske Amerike.«