Eden izmed največjih

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 30. april 2014 / 11:11

Za dobrodelnost tudi v smrt. Lili Žura, naša redna poročevalka z največjih svetovnih maratonov na svetu, nam je tokrat opisala, kaj je bistvo tako velikega maratona, kakršen je londonski.

London – New York, Boston, Berlin, London, Chicago in Tokio je sekstet največjih in najbolj priznanih maratonov na svetu.

Romarski maratoni, jim ljubkovalno pravimo rekreativni tekači. Londonski maraton je za »navadne« tekače najtežje dosegljiv. To je eden izmed maraton, ki daje največ poudarka dobrodelnosti. Če zbereš denar v dobrodelne namene, potem dobiš številko in tečeš za dober namen. Seveda so za nas te vsote zelo velike in skoraj nedosegljive, 2500 funtov je »vstopni« znesek. Lahko se tudi prijavimo v žreb, kjer izžrebajo nekaj tisoč srečnežev. Vendar se v žreb prijavi veliko ljudi, tako da je možnost za žreb skoraj takšna kot glavni dobitek na lotu.

»S prijateljico Dino sva se prijavili v žreb, kjer sva bili neuspešni. Sama sem večino maratonov pretekla z italijansko agencijo Ovenuque runnning. Fantje tam so v večini tekači, prijazni in tudi njihovi aranžmaji niso cenovno najdražji. Pri njih sem čakala na mesto za start v Londonu dve leti leti. Kasneje so mi povedali, da je pri njih ravno za ta maraton namenjenih le nekaj številk za posamične province Italije, tako da sva imeli z Dino res srečo. Dina se je uvrstila, ker je nekdo ravno odpovedal. Seveda sva se obe zavedali, da naju spet čakata nekajmesečni trening in odrekanje pred startom. Pripravljali sva se približno od novega leta. Dina je zelo dobra tekačica in njen najboljši čas maratona je 3:19. Sama se žal čisto popolno nisem mogla pripravljati, zaradi službenih obveznosti, ki so se mi ravno v ta obdobje nakopičile. Pomanjkanje zdravnikov zahteva od nas delo krepko nad normativom ur, ki so predpisane. Dina je trenirala dobro, vendar je imela smolo, saj si je dva meseca pred maratonom zlomila stopalnico. Šok je bil za obe … Odpovedati se udeležbe ne da, startnina stane celih štiristo evrov!« nam je povedala Lili Gantar Žura.

Lili poroča naprej: »London kot mesto ima zame poseben čar že brez maratona. Na sejmu, kjer prevzameš številko, je veliko ljudi in tudi veliko zanimivih ponudnikov. Expo je ogromen in več kot polovica je namenjenega predstavitvam organizacij, za katere lahko tečeš v dobrodelne namene: za alzheimerjevo bolezen, pljučne bolezni, rakave bolnike, za otroke v stiski … Start je bil na Greenwichu. Startala sem v modri liniji, takoj za elitnimi tekači. Na štartnem mestu je bila kar velika gneča, predvsem pa velika vrsta za WC-je. Posebej pa piše, naj ne uriniramo po travi, angleški travici.

Start sam niti ni atraktiven – nič posebnega; še poka pištole ni bilo slišati. Ulice v začetku so ozke, tako da je kar velika gneča tudi med samim tekom v začetku in tudi vmes se občasno zoži in ustvari oviro. Dina nas je poslušala in ni šla teč. Zmenili sva se, da me počaka na 30 km, kar je bilo zame dobro: tako sem spustila krizo, ki običajno pride pri tej razdalji. Dina mi je ves čas nosila vodo, mi pomagala in me spodbujala. Lepo in neobičajno toplo vreme za London je privabilo še veliko tistih, ki običajno ne pridejo. Na nobenem maratonu pa nisem videlo toliko odstopov in toliko slabotnih, s krči po nogah, nezavestjo,izčrpanostjo. Ves čas sem bila pod stresom, kdaj bom morala komu pomagati. Razlagam si to s tem , da se na ta maraton zelo malo ljudi uvrsti s časom, pa še to so lahko le Angleži, drugi pa tečejo v dobrodelne namene ali prek agencije. Jaz sem imela štartno številko 58477, torej predvidevam, da je bilo približno 61 tisoč udeležencev, na cilj pa jih je preteklo 36.567. Neka gospa je umrla kljub hitri pomoči reševalcev v cilju. Veliko je bilo tudi nenavadnih tekačev kot pri vseh večjih maratonih: npr. godba na pihala je hodila in igrala celo pot, veliko jih je teklo v posebnih kostumih, nekaj časa sem tekla z nekom, ki je celo pot brcal žogo. Žal toliko gledalcev in programa manjka na ljubljanskem maratonu. Zadnja dva kilometra tečeš ob Temzi, mimo Big Bena in Westminstrske palače … Cilj pa je na trgu pred Buckingamsko palačo,« je na koncu povedala Lili in dodala, da je Londonski maraton sicer lep in dober, vendar ne toliko, da bi se človek tja vračal kot na primer na newyorškega. Lili je maraton pretekla v času 4 ure in 6 minut in je v svoji kategoriji dosegla 179. mesto, med ženskami zasedla 3082 mesto ter bila 13.322. v skupnem seštevku.