Rabimo agrarni komisariat
Milan Pohar, dober poznavalec delovanja agrarnih skupnosti, se zavzema za ustanovitev agrarnega komisariata, ki bi imel glavno usmerjevalno vlogo pri prometu z lastniškimi deleži agrarne skupnosti.
Brezje – Milan Pohar z Brezij je dober poznavalec zgodovine in sedanje problematike delovanja agrarnih skupnosti na Gorenjskem, vodil je tudi postopek vračila premoženja Agrarni skupnosti Planina Pungrat in je tudi njen podpredsednik. V okviru javne razprave o osnutku novega zakona o agrarnih skupnostih, ki ga pripravlja ministrstvo za kmetijstvo in okolje, se je odzval s pripombami, pri tem pa je bil kritičen tudi do stališč Združenja predstavnikov agrarnih skupnosti Slovenije. Kot je dejal, pri pripravi novega zakona ni bila narejena analiza razvoja agrarnih skupnosti, njihovega delovanja in problematike od denacionalizacije naprej ter delovanja tovrstnih skupnosti v sosednjih razvitih državah, še zlasti v tistih, kjer so imele enak ali podoben zgodovinski razvoj kot pri nas.
Proti drobitvi posesti
Pohar se zavzema za to, da bi v okviru agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja organizirali javno službo za delovanje agrarnih skupnosti – agrarni komisariat, ki bi zastopal interese agrarnih skupnosti v odnosu do državne oblasti ter usmerjal in nadziral njihovo delovanje. V sodelovanju s sodno vejo oblasti naj bi spodbujal dokončanje denacionalizacijskih in dednih postopkov, preprečeval drobitev posesti, določil enotne kriterije za izračun nujnih deležev, nudil pravno pomoč in reševal posebej zapletene pravne probleme. »V odnosu do ministrstva za finance naj bi interese agrarnih skupnosti zastopal s predlogi za ustrezno davčno politiko. Da ne bi zanemarili ali celo zlorabili osnovnega poslanstva agrarnih skupnosti, bi bilo treba uokviriti tudi izvajanje turistične in gostinske dejavnosti in prenočitvenih storitev,« je dejal Pohar in dodal, da bi v sodelovanju z ministrstvom za kmetijstvo in okolje moral določiti pogoje za poseganje v prostor, za opravljanje drugih dejavnosti (lov, nabiranje gozdnih sadežev, pohodništvo itd.) ter za planinsko pašo. »Planinski pašniki so idealno okolje za vzrejo avtohtonih pasem goveje živine, konj in drobnice. Zdaj se temu ne posveča dovolj pozornosti. V čredah se pasejo tudi neprimerni plemenjaki in zakotni žrebci, kar onemogoča čistokrvno rejo živali na planinah; s tem pa povzroča veliko gospodarsko škodo.«
Glavni kriterij: paša
Agrarni komisariat naj bi imel tudi glavno usmerjevalno vlogo pri prometu z lastniškimi deleži agrarnih skupnosti, pri tem pa naj bi bil glavni kriterij potreba po paši. Opredelil naj bi se do služnosti – paše, nujnih prehodov in poti, koriščenja vodnih virov. »Na Gorenjskem so območja, kjer agrarne skupnosti brez služnosti paše ne morejo delovati. To velja za agrarne skupnosti na Jelovici, Pokljuki in na Mežakli,« je dejal Pohar in poudaril, da bi moral komisariat ščititi posest malih in srednje velikih kmetijskih gospodarstev pred nekontroliranimi nakupi lastniških deležev s strani ljudi z veliko kupno močjo. Če te zaščite ne bo, se bo premoženje agrarnih skupnosti koncentriralo v rokah posameznikov in tako se bo začela spreminjati tudi kmetijska raba teh površin.«
Po Poharjevem mnenju bi bila neprecenljiva vloga agrarnega komisariata tudi pri usmerjanju delovanja samih agrarnih skupnosti – pri vodenju registra AS in različne statistike, oblikovanju statutov in pašnih redov, sklepanju delovršnih pogodb, pripravi in vodenju investicijskih projektov …
»Koncentracije se že dogajajo«
O upravljanju in razpolaganju z nepremičnim premoženjem agrarnih skupnosti, Pohar pravi: »Zdaj ni nobene omejitve, da nekdo kupi sedemdeset- ali celo več kot devetdesetodstotni delež agrarne skupnosti, čeprav za to nima realne potrebe. Take koncentracije se na Gorenjskem že dogajajo. Večinski lastnik nato postavlja svoje pogoje ali s svojim ravnanjem izrine ostale lastnike. Primer za to sta planini Kofce in Prevala.« Kar zadeva že začete in še nedokončane postopke vračila premoženja agrarnih skupnosti, Pohar nasprotuje temu, da bi že v tem postopku določili naslednika (člana agrarne skupnosti) in se tako izognili dednemu postopku. »Kakršenkoli drugačen način izvedbe dednih postopkov, kot jih določa 1994. leta sprejeti zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti, ni možen ali dopusten,« pravi Pohar, ki tudi zagovarja stališče, da z deleži, ki jih ima v lasti občina, kakor tudi s tistimi, ki jih posamezni lastniki, člani agrarne skupnosti, ne uporabljajo, lahko upravlja le agrarna skupnost oz. njen upravni odbor.