Obožuje adrenalin v kuhinji

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / torek, 22. april 2014 / 13:53

Dekle, ki se je odločilo, da bo fotografski aparat zamenjalo za kuhalnico. Rada kreira nove jedi, poseben izziv pa ji predstavljajo veganske sladice. Obožuje adrenalin v kuhinji. Pravzaprav je kar zaljubljena v kuhinjo. »To je edinstven svet znotraj sveta,« pravi drugouvrščena zadnjega šova Gostilna išče šefa Kaja Pogačar.

Kaje se spominjam še kot tihe deklice s fotoaparatom. Potem sem njeno ime nekaj let kasneje zasledila v povezavi z Baziliko oziroma Bazilika Družino, ki jo najdemo v Ljubljani. Pa je spet minilo nekaj časa, nakar sem o njej zasledila zapis, ki je pripovedoval, da se je takrat 26-letna Kaja Pogačar z Brega pri Žirovnici, ki je po poklicu fotografski tehnik in diplomirana komunikologinja, odločila, da svojo željo po kuhanju uresniči – prijavila se je namreč na realistični šov Gostilna išče šefa 2, prišla do superfinala in na koncu pristala na drugem mestu.

Danes Kajo konec tedna najdemo tudi v kuhinji Gostilne pri šefu, kjer svojo kraljevsko kuhalnico vrti Bine Volčič in kjer je tudi sam šov nastajal, gostilna pa je za ljudstvo odprta ob koncih tedna. Tako da se 27-letnica sedaj s kuhanjem preživ­lja. »Trenutno sem na dveh lokacijah: čez teden v Bazilika Bistroju, ob koncih tedna v Gostilni pri šefu. V Baziliki imam dokaj proste roke, v Gostilni pa skrbim pred­vsem za slaščice.«

Da jo kuhanje veseli, je Kaja odkrila že v mladosti.

»Za kuhanje sta me navdušili mami in prababica, ko sta pazili na naju z bratom. Z mami sva veliko ustvarjali in pekli piškote, še vedno pa vonjam prababičine čufte, fižolovo juho in pijano nevesto. Nad njeno skrbno in z ljubeznijo pripravljeno hrano ter redom in čistočo, ki ju je nenehno ohranjala med kuhanjem, sem bila vedno navdušena.«

Kako je prišlo do sodelovanja z Baziliko?

»Naneslo je, da sem izgubila službo v oglaševalski agenciji in sem se morala znajti. Stvari sem obrnila na glavo in se odločila, da grem delat tja, kamor želim. Tako sem potrkala na Bazilikina vrata. In pričelo se je skupno popotovanje.«

Kaj te je pri vsem najbolj pritegnilo?

»Sladice. Verjetno zato, ker se tu počutim najbolj domače, ker na ta način osrečujem ljudi. Najraje ustvarjam in raziskujem to področje, je pa res, da lahko pričneš zares ustvarjati takrat, ko razumeš osnovne sestavine, kakšna je njihova določena vloga pri jedeh in podobno. Željna pa sem tudi preostalega kulinaričnega znanja. Verjamem, da je največ, kar lahko narediš zase, naložba v znanje. Če to počneš s strastjo in srcem, si zagotovo na pravi poti. Samo poslušati se moramo, kar je včasih tisto najtežje, hkrati pa nekaj zelo enostavnega. Rada kreiram nove jedi, predvsem pa mi zadnje čase predstavljajo izziv veganske sladice.«

Od kod spodbuda, da si se prijavila na resničnostni šov?

»V letu in pol sem ugotovila, da je osrečevanje ljudi s hrano moje življenjsko poslanstvo. To počnem s srcem, strastjo in dušo. Gostilna išče šefa pa je bila edinstvena priložnost, da nadgradim svoje znanje in pobliže spoznam kulinarični svet.«

Si med šovom o sebi ugotovila kaj novega?

»Poleg seveda novega znanja in tega, da želim v kuhinji ustvarjati celo življenje, sem spoznala, koliko sem psihično in fizično močna. Tovrsten tempo in izkušnje navsezadnje niso ravno mačji kašelj. Predvsem spoznaš sebe in v tako kratkem času doživiš zares ogromno raznovrstnih situacij, s katerimi se – hočeš-nočeš – moraš soočiti. V šovu si namreč odvisen le od sebe.«

Kako se človek počuti, ko pride do super finala, potem pa je drugi?

»Ko smo na koncu ostali le trije, je bila zavest o zmagi najbliže. Je pa res, da sem bila tik pred razglasitvijo zmagovalca notranje mirna. Ne znam pojasniti občutka, ampak nekako veš, da karkoli se bo zgodilo, se bo zgodilo z razlogom. Biti na drugem mestu je tako, kot mora biti. V šovu sem se prebijala iz dneva v dan, verjamem pa, da mora človek verjeti vase in v svoje sposobnosti.«

Česa te je šov naučil?

»V šovu sem spoznala ogromno novih tehnik in načinov priprave jedi. Več kot kdaj prej. Predvsem mi je všeč, ker je treba v kuhinji nenehno 'možgančkati'. Moraš biti dva koraka na­prej; razmišljaš, kaj bo sledilo. Obožujem adrenalin v kuhinji. Ko ti požene kri po žilah ... Zaljubljena sem v kuhinjo. To je edinstven svet znotraj sveta.«

Kakšen pa je zate dober kuhar?

»Dober kuhar mora z ljubeznijo in strastjo vihteti kuhalnice in uporabljati lonce. Predvsem se mi zdita pomembna najprej znanje in potem praksa. Treba je imeti kvalitetne temelje, katere lahko nadgrajuješ, na katerih osnovi potem raziskuješ naprej. Poznati mora svetovne trende in kulinariko – biti odprte glave, bi temu rekla. Mora biti drzen in pogumen.«

Razmišljaš o tem, da se popolnoma posvetiš kuharskemu poklicu?

»Kuhanje je moje življenje, ljubezen in kuharskemu poklicu sem srčno predana. Čez nekaj let bom imela tudi svoj prostor pod soncem. Počasi in z vztrajnostjo se daleč pride. Pred tem pa me zagotovo čaka še zanimiva kulinarična pot.«

Si kaj razmišljala o tujini?

»Tujino imam trenutno nekje v malih možganih. Imam občutek, da bo jesen pravi čas za to, da pobegnem na krajše izobraževanje.«

Kakšen je zdaj tvoj urnik?

»Imam osemdeseturni tedenski delavnik. Ponedeljke imam proste, za regeneracijo in obveznosti, ki se mi naberejo med tednom. Prosti čas pa namenim športu, saj se mi zdi pomembno ohranjati kondicijo. Kuham in berem različno kuharsko literaturo. V nastajanju pa je tudi zanimiv projekt, ampak vse ob svojem času.«

Spominjam se tvoje olive s čokolado na palčki kot neke vrste lizike. Nekaterim je bila všeč, drugim ne. Je na­stala še kakšna podobna kreacija oziroma nastaja?

»Pred kratkim je nastala torta iz pečene rdeče pese in temne čokolade. Veganska torta in brez glutena. Je pa res, da trenutno časa za kreiranje novih jedi nimam ravno na pretek.«

Od kod ideje? Nekateri pravijo, da recepte sanjajo …

»Ideje so včasih spontane, drugič me navdihne kakšen recept, tretjič ljudje … Čisto odvisno. Potem pa ti ne preostane drugega, kot da poskusiš in vidiš, ali ti je uspelo tisto, kar si si zadal.«

Že dalj časa živiš v Ljubljani. Se na Gorenjsko kaj vračaš?

»Po duši bom vedno Gorenj­ka. Zelo rada se vračam na Gorenjsko, v prečudovito naravo, čeprav mi je blizu tudi mestni utrip življenja.«

Glasbeniki razmišljajo o svojih zgoščenkah, ti o svojem lokalu?

»Verjetno ga bom imela v Ljubljani, ampak ideja je še v procesu nastajanja. Mora še počasi dozoreti in se dokončno razviti.«