Iz starih časov: Kranjska čebela

Valvasor se pokloni tudi kranjski čebeli, čeprav v poglavju za naslovom Vsakovrstna golazen in gomazen. »V deželi vidiš različne muhe in mušice. Med njimi imajo prednost čebele … Silno veliko jih je; obogate marsikaterega poštenega gospodarja, če ga hoče Bog blagosloviti z njimi. In ker bi morda marsikdo prav rad bral, kako goje na Kranjskem te pridelovalke voska in medu, kako jih vzdržujejo in kako jih rabijo, hočem o tem nekoliko poročati.«

Za Kranjce so bile čebele že v starih časih tako pomembne, da so jim postavljali posebne »hišice«. »Tu, v tej deželi, imajo posebne hišice za čebele, kamor spomladi, navadno na cvetno nedeljo, postavijo panje in jim odmaše luknje. Ko nato poleti čebele roje, vzamejo železno ali bakreno ponev, bijejo po njej s paličko in žvižgajo; čebele se na drevesu ali grmu združijo v okroglo kepo. Tedaj vzamejo štirioglato iz desak zbito skrinjo ali pa štor, ki ga je gnitje lesa izvotlilo. Skrinjo malce z medom namažejo, zabijejo pokrov in tudi tega zgoraj pri luknjici nekoliko z medom prevlečejo. Nato privežejo skrinjo ali panj na drevo, tako da pride luknjica prav k čebelam in se jih skoraj dotika. Čebele zlezejo potem same od sebe skozi luknjico v panj, ki ga nato postavijo v čebelnjak k drugim panjem.«

Čebele pa ne rojijo le enkrat. »Često roji panj dvakrat, trikrat, da, celo štirikrat, zakaj čebele imajo v enem poletju trikrat ali štirikrat mlade, a prvi kakor drugi novi panj da spet mladiče, tako da dobijo iz enega panja šest ali celo sedem novih, tu in tam pa komaj enega ali nobenega. Jeseni po sv. Mihelu vzamejo med. Dveletne ali triletne panje pa odpro in zmečkajo med in čebele. Prav tako ravnajo z novimi panji, vendar pustijo mlade povečini cele, če so lahki; če pa so težki, prežagajo zgoraj pokrov v dva dela in napravijo pri luknjici in pri pokrovu dim iz starih cunj ali platnenih krp, da se vse čebele stisnejo v zadnji del panja. Nato dvignejo pol pokrova, izrežejo čisti med, puste pa v zadnjem delu toliko, da imajo čebele hrano za čez zimo. Nato pokrov zapro in denejo panj na prostor, ki ni prehladen. Najbolje jih obvarujejo mraza, če jih spravijo – kakor se po navadi zgodi – na podstrešje. Na pomlad jih spet denejo ven v čebelnjak. Če pa so tedaj, spomladi, nekateri panji težki, jih navadno odpro, kakor je zgoraj popisano, vzamejo med in puste le prav malo notri.«

Včasih je veljalo, da je dobro deželi, v kateri se cedita med in mleko. Na Kranjskem pa je bilo medu še za izvoz. »Medu se veliko pošlje v tuje dežele: v Solnograd /staro slovensko ime za Salzburg/ gre vsako leto mnogo tisoč stotov. Kako bogato se na Kranjskem cedi in pretaka med, lahko sklepaš iz njegove nizke cene, zakaj tu stane funt medu 2 krajcarja ali pa še manj. Vendar pa porabi Kranjska sama veliko medu za kuhanje medice; pozimi imajo medico skoraj v vseh velikih vaseh in jo pijejo zaradi njene dobrote in sladkosti zelo radi.«