Sistemska korupcija tranzicijske levice
Odvetnik Darrow je zasliševal možaka, ki je očitno lagal, da se je kar kadilo, in na koncu še teatralno pribil: »Poročil sem se z resnico!« Darrow sočutno: »Joj! In koliko časa ste že vdovec?«
Sistemska korupcija in stari rek, da se je nekdo sam ustrelil v koleno, sta hkrati dobila nov presežnik. Tranzicijska levica je zaposlila Roka Praprotnika na ključnem mestu v z goro denarja davkoplačevalcev sanirani Novi Ljubljanski Banki – NLB. Prozornim izgovorom o avtonomiji banke in javnem razpisu tokrat ne verjame niti največji vernik tranzicijske levice. Rok Praprotnik ni noben finančni strokovnjak, še ekonomist ne. Nekdanji študent FDV nima nobenih ustreznih delovnih izkušenj v bančnem sistemu. Razen če bo razglasil dvigovanje denarja na bankomatu za »strokovno delo v bančništvu na vodilnem delovnem mestu«. Rok Praprotnik je bil novinar v časopisni hiši Delo, kjer niti novinarski kolegi o verodostojnosti njegovih člankov niso govorili ravno pohvalno. Od tam je bil imenovan naravnost na mesto namestnika predsednika Komisije za preprečevanje korupcije – KPK, kjer je poleg Klemenčiča imel ključno vlogo pri izdelavi spornega poročila, ki je bilo izgovor za rušenje vlade Janeza Janše. Vlade, ki jo je kot izjemno uspešno ocenila Evropska unija in najuglednejši tuji mediji, kot na primer FAZ.
Potem ko je naveza Klemenčič-Praprotnik opravila umazani del posla in se je virantovanje končalo, sta oba iznenada odstopila. Samo vprašanje je še bilo, na kateri dobro plačani funkciji bomo zagledali oba bivša vodilna v KPK, saj je bilo jasno, da ju bo tranzicijska levica za sporno poročilo (sesul ga je celo prvi predsednik KPK!) bogato nagradila. Judeževi zlatniki nagrade za početje, ki je Sloveniji vzelo prihodnost, saj je z virantovanjem prišla na oblast vlada tranzicijske levice pod vodstvom A. Bratušek, nesporno najslabša v zgodovini samostojne Slovenije. Zaposlitev Roka Praprotnika je tako očiten primer koruptivnega ravnanja, kot ga še ni bilo. Država je lastnik NLB in pravice, ki izhajajo iz tega, uresničuje vlada. Evropske norme in zakon pa nedvoumno določajo kot koruptivno ravnanje točno to, kar je tu tako očitno: izkoriščanje političnih zvez in vpliva za zaposlitev in druge osebne koristi.
Prav tragikomično je, kako so bivši vodilni v KPK celo s tožbami hoteli dokazovati, da so »poročeni« z resnico in bojem proti korupciji. Sedaj se je izkazalo, da so bili že zdavnaj vdovci. In da je sistemska korupcija stalna praksa tranzicijske levice. Edino pošteno bi bilo, če bi zdaj vladajoči svoji lastni praksi prilagodili še ime zlorabljene institucije in bi KPK preimenovali v Komisijo za Prakso sistemske Korupcije.
Vojvoda Wellington je po pregledu najslabšega dela svojih čet nekoč izjavil: »Ne vem, če bodo prestrašili sovražnika; ampak za božjo voljo, mene jih je resnično groza!« Vse na sončni strani Alp bi moralo biti danes groza tistih, ki sistemsko korupcijo v besedah preganjajo, v dejanjih pa prakticirajo. Za besede katerih veljata le Murphyeva zakona: »Pod vplivom pritiska dejstva popustijo.« In: »Resnica je raztegljiva!«