O, ti ljubi Avguštin

Pesmice iz Andersenove pravljice Svinjski pastir na noč z Andersenom v radovljiški knjižnici nismo poslušali, ker je bila na vrsti Kraljična na zrnu graha. Na Avguština sem naletela, ko sem prelistavala eno izmed številnih Andersenovih izdaj, spomnila pa me je na nekega drugega Avguština, dunajsko legendo, ki ima svoj vodnjak in je leta 1998 dobil tudi svojo poštno znamko.

Izročilo trdi, da je bil Avguštin, sin propadlega krčmarja, zadnji dunajski dudaš, ki je bil dobrovoljen in zelo voljan pogledati v kozarec. Imenitno je igral na dude, zato ga krčmarji niso podili iz svojih izb, saj je privabljal goste. Leta 1679 je na Dunaju morila kuga. Avguštin se ga je nalezel tako zelo, da je obležal na cesti. Hlapci, ki so morali odvažati trupla, so prezrli, da je samo zadet, naložili so ga na voz z dudami vred in tako se je znašel v kužni jami, ki je niso takoj zasuli. Ko so se hlapi, ki so mu kot megla ovijali možgane, končno razkadili, se je šele zavedel, kje je. Zgrožen, preplašen, bridko nesrečen je začel klicati na pomoč, a zaman. Pomiril se je šele, ko je opazil, da ima ob sebi še vedno svoje dude. In je začel igrati. In njegovo igranje ga je tudi rešilo. Potegnili so ga iz jame in po Dunaju je šel glas: Če je Avguštin preživel noč med kužnimi mrliči, mogoče tudi nas ne bo pobralo. In ta ljubi Avguštin, poln obešenjaškega humorja, se je postavil čisto na vrh zgodb, ki opisujejo Dunaj. Leta 1908 so mu postavili bronast spomenik v sedmem okraju, a je bil med drugo vojno ukraden. Leta 1952 so spomenik obnovili. Zdaj je Avguštinova figura kamnita. Ko je nekoč neki radovednež rahlo prezirljivo vprašal, zakaj so mu, pijancu, postavili spomenik, je dobil odgovor: »Saj ga ni­smo postavili pijancu, ampak vo­lji do življenja!« Vodnjaka ni težko najti, stoji na vogalu Neustiftgasse in Kellermanngasse, skoraj v središču prestolnice. Pred leti smo mu šli zapet: »Ah, du lieber Augustin, alles ist hin ...« O, ti ljubi Avguštin, vse je preč, vse je šlo po zlu! Pa ni! V bližini je kar nekaj restavracij, kjer si opomoreš s preprosto, a okusno hrano. Če je za Dunajčane dobro … je bilo zame tudi.

Solata z govejim jezikom

Za 6 oseb potrebujemo: 1 goveji jezik, težak 1,5 kg, 2 korenčka, 2 stebli zelene, 1 čebulo, 2 stroka česna, 20 zrnc črnega popra, 4 lovorove liste, 1 žlico dijonske gorčice, 1 trdo kuhano pretlačeno jajce, 200 ml oljčnega olja, 60 ml kisa, 1 šalotko, 1 šopek sesekljanega peteršilja, sol, poper po okusu.

Jezik damo kuhat z narezano zelenjavo, razen česna in šalotke, dodamo lovor in poprova zrna. Kuhamo do mehkega 3 do 3 ure in pol. Ko je kuhan, ga vzamemo iz lonca, malce ohladimo, oblijemo z mrzlo vodo in olupimo. Stremo česen in sesekljamo šalotko in peteršilj. V skledi zmešamo olje, kis, gorčico in pretlačeno jajce. Dodamo sesekljan peteršilj in šalotko. Solimo in popramo po okusu. Jezik zrežemo na rezine in jih naložimo v nizko skledo ter prelijemo z marinado. Pokrijemo in damo čez noč v hladilnik. Postrežemo z dobrim črnim kruhom. Če je jezik težji, naredimo malo več marinade.