Zapuščenost in osamljenost

Naša rodbina, 1. del

Tako je naneslo, da sva z Zinko kar nekaj časa prelagali datum srečanja. Potem pa ji je očitno bilo tega dovolj in nekega jutra se je že malo po šesti uri oglasil zvonec pri glavnih vratih. Še dobro, da sem zgodaj pokonci, pa še vitke ženske v plašču, ki ji je segal skoraj do tal, nisem poznala.

»Od nošenja problemov, ki mi kot hlodi ležijo na srcu, sem utrujena in naveličana. Moram se jih znebiti – in to čim prej,« je dejala, ko sva se usedli v kuhinji h kapučinu.

Odkrito je priznala, da nima nikogar, s katerim bi se pogovorila. Pa ne zato, ker poslušalcev ne bi bilo, nasprotno! Ti bi se že našli, le potrpljenja slišati zgodbe v celoti, ne bi imeli.

»Danes se vsi samo lažemo. Lažemo o partnerskih odnosih, o otrocih, o tem, kako smo uspešni v službi, kako dobro nam gre, kako nepozabno je bilo na dopustu. Same laži, kamor se obrnem. Moja sestra je zelo znana in uspešna, vsi jo trepljajo po ramenih, ona pa brez pomirjeval ne zna več živeti. Iz ženske, kot smo jo poznali še pred desetimi leti, je danes le še lupina. Enako tudi partner. Ko sede na motor, je še zmeraj zelo privlačen na pogled, a ko vstopi v stanovanje in za seboj zapre vrata, od njegove fasade praktično ne ostane ničesar. Otroka sta srednješolca, imata svoja pota, morda tudi skrbi, ki jih delita s prijatelji, ker se doma bolj malo pogovarjamo. Potem sem še jaz, ki se občasno trudim, da bi bilo drugače, a mi ne uspeva,« je nadaljevala, ne da bi »šparala« z odkritimi besedami.

Nekoč, še pred 2. svetovno vojno, so bili njeni predniki bogati, izobraženi, svetovljanski. V Mariboru, Gradcu in Ljubljani so imeli več trgovin, moški potomci so šli na univerze, študirat, dekleta pa so se vpisala v gospodinjsko šolo na avstrijskem Koroškem ali trgovsko. Babičini predniki so bili meceni številnim zgodovinarjem, muzejem, galerijam, tudi pesnikom in pisateljem. Potem pa je prišla nesrečna druga svetovna vojna. Od moškega dela potomstva je ostal le en pra­stric, po ženski liniji pa Zinkina babica in njena polsestra. Po vojni so v trenutku izgubili še vse premoženje. Oblasti niso zadoščale le smrti, željna je bila tudi dragocenosti, ki so jih Zinkini predniki zbirali več kot stoletje.

»Tri ženske, mater in obe hčeri, so nagnali na cesto, s seboj niso smele odnesti drugega kot nekaj oblačil. Na srečo so se zanje zavzeli sosedje, ki so jih spoštovali in cenili, četudi so si bili politično na različnih bregovih. Oblasti so po številnih vloženih prošnjah in posredovanjih milostno dovolile, da so se vselile v eno od manjših sob, stanovanje pa so potem novi lastniki (všečni oblasti) pregradili. Kar je bilo našega, so pokradli, drugo, kar jim ni bilo všeč, pa zavrgli, saj so imeli čuta za lepoto manj kot polži v solati. Babičin brat je več kot trideset let preko različnih prijateljev in skritih kanalov pošiljal hrano, včasih tudi denar, drugače bi ženske umrle od lakote. Četudi je babica, ki je znala pet jezikov, hodila od Poncija do Pilata, da bi dobila kakšno službo, so se jo vsi bali zaposliti. Potem je občasno – na skrivaj – poučevala francoščino.«

Ženske so bile nenehno pod kontrolo. Ne le, da si je novi lastnik stanovanja (prvotno je merilo okoli 270 kvadratnih metrov) lastil pravico, da je v njihovo sobo vstopil zmeraj, ko se mu je zahotelo, ter jih kontroliral, prihajali so tudi miličniki, tajna policija in še kdo, za katere niso vedele, kam točno sodijo.

»Babica je bila zelo ponosna ženska, raje je govorila manj kot preveč. Niso je mogli zlomiti. Kar oblastnikom ni uspelo doseči pri njej, so poskušali pri obeh hčerkah. Pisalo se je leto 1955, ko je nehala hoditi v cerkev teta Poldka, kmalu za njo pa tudi moja mama. Babici je krvavelo srce, ko je svoji dekleti poslušala, kako sta njo in tudi druge okoli sebe strašili s komunističnimi parolami. Obe sta se pozneje vpisali tudi v Komunistično partijo in kmalu po tem sramotnem dejanju je babica – menda od žalosti – umrla. Morala bi imeti veličasten pogreb, saj so jo pokopali v družinsko grobnico, ki še danes priča, da je pripadala premožni družini, a se to ni zgodilo. Prišlo je le nekaj posameznikov, s katerimi se je občasno družila, niso pa pripadali njenemu nekdanjemu »krogu«.

Leta so tekla, tisti, ki so še pomnili nekdaj vplivno, mogočno in tudi spoštovano družino, so počasi ostareli in odhajali. Zinkina teta Poldka se je še zelo mlada poročila ter odšla od doma, bolje rečeno, iz skromne sobice.

»Moja mama se je poročila šele pri tridesetih,« nadaljuje Zinka. »Pred tem si je, povsem drugače kot njena sestra Poldka, naredila kariero. Bila je trmasta in zelo vztrajna;, četudi je morala ves teden živeti le ob starem kruhu in vodi, je vsak dinar, ki ga je zaslužila, žrtvovala za izobrazbo. Potem pa je srečala nekega moškega, v katerega se je zaljubila, a jo je pustil na cedilu zaradi druge, ki mu je lahko ponudila več. Mamo je nesrečna ljubezenska zveza tako potrla, da se je potem prej kot v treh mesecih na vrat na nos poročila z mojim očetom Simonom. Srečala ga je na tržnici, kjer je pomagal staršem pri prodaji zelenjave. Imel je le poklicno šolo, toda bil je zelo srčen človek, razgledan, inovativen in zelo potrpežljiv. Mislim, da se je mama z njim poročila zato, ker je mislila, da se bo s tem korakom lahko maščevala vsem moškim za srčne rane, ki ji jih je zadal njen nesojeni ljubimec. Ker je še zmeraj živela v eni sobici, je s prihodom novopečenega moža v njej nastala zmeš­njava. Kar nekaj časa je trajalo, da se je moj oče navadil na mestno življenje, še dlje pa je trajalo, da se je mama sprijaznila s tem, da ni več sama. Bližina moškega je nanjo vplivala zelo razdiralno, saj je postala živčna, celo napadalna. Stanje se je poslabšalo po prvem porodu, ko se je vmešala še poporodna depresija. A jo je oče s svojo mirnostjo – to mi je kasneje sama pripovedovala – znal umiriti. Trajalo je kar nekaj let, da je vsaj malo pozabila na svoje sovraštvo do moških. Že babica je učila mojo mamo, da so moški grdi in pohotni ter glavni krivci za vse tegobe, ki jih imajo ženske. S podobnimi prijemi je potem moja mama vzgajala tudi mene. Sestra se za njene nauke ni dosti menila, če­prav so različne travme, ki sva jih imeli obe, kasneje, ko je bila že uspešna ženska, udarile na dan in so ji povzročile nemalo psihičnih problemov. Moja starša sta spala v ločenih posteljah, kar je bilo zelo težko, saj je bila soba, v kateri smo živeli, pa tudi jedli in hodili na »stranišče« (kahlo), velika komaj dobrih 25 kvadratnih metrov. Kadar je mama dovolila očetu, da je legel k njej, je svojo »žrtvovanje« zmeraj pogojevala z določenimi ugodnostmi, katere ji je moral omogočiti. Njuna intima je bila zato ena sama trgovina. Pozneje, ko sem bila že šolarka, nam je mama pri oblasteh izborila še eno sobo, ki sva jo zasedli s sestro. Takrat se mi je zdelo, da sta se starša že bolje razumela. Vsaj mama se ni več nenehno drla nad očetom. Sem in tja je za kakšen dan ali dva izginila, kar me ni prav nič motilo. S sestro sva se lepo oblekli, potem pa je naju oče peljal na sprehod na Rožnik. Pozimi smo se podili s sankami po Tivoliju in uživali. Oče je bil tisti, ki mi je povedal, zakaj sem dobila menstruacijo. Ko je za moje spremenjeno stanje izvedela mama, se je zaprla v otroško sobo in jokala.

(Nadaljevanje prihodnjič)