Velikonočni up

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 19. april 2014 / 07:51

V nedeljo bo velika noč 2014. Bistvo velike noči pa je vsako leto isto: vera v posmrtno življenje. »Če se oznanja, da je bil Kristus obujen od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera.« Tako apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom (1 Kor 15,12–14). Apostol slovenske poezije, Gorenjec France Prešeren pa je to spoznanje v drugi kitici soneta Matiju Čopu, ki stoji na začetku Krsta pri Savici, izrazil malo drugače: »Minljivost sladkih zvez na svet' oznani, / kak' kratko je veselih dni število, / de srečen je le ta, kdor z Bogomilo / up sreče onstran groba v prsih hrani.« Velikonočna vera v posmrtno življenje je torej osrednja točka krščanstva, brez nje so vse cerkve le kulise in vse besedovanje v njih brez pomena.

Je pesnik sam zmogel to vero? Ali pa je blagroval tiste, ki jo zmorejo, tako kot jo je Bogomila. Vseh kristjanov na tem svetu naj bi bilo več kot dve milijardi, nikoli pa ne bomo vedeli, koliko jih resnično veruje. Kaj pa preostalih pet milijard ljudi na planetu? So ti brez upanja? Gotovo ne, saj prakticirajo druge religije, skupna vsem religijam pa je vera, da je onstran groba še nekaj, ne ateistični nič. Velikonočni up je torej univerzalen, tako ali drugače je blizu vsem ljudem. Spet drugo je vprašanje, ali tiste, ki ta up zmorejo, le-ta že sam po sebi odvezuje od prizadevanj za boljše življenje na tem svetu? Ideologi marksizma so nas učili, da je prav v tem »reakcionarnost« religij – da obračajo pozornost ljudi od tegob tuzemskega življenja v praznino onostranstva. Češ: kaj bi se upirali krivicam, ki vam jih oblastniki in kapitalisti povzročajo na tem svetu, saj boste zanje itak poplačani na onem …

Marksistična kritika ni bila le ideološka, v zgodovini najdemo mnoge primere sprege posvetnih in cerkvenih oblasti, ki so dejansko ravnale v tem reakcionarnem duhu. Po drugi strani pa ne moremo očitati kar vsem religijam in cerkvam po vrsti, tudi pokoncilskemu katolištvu ne, da učijo ljudi, naj pasivno čakajo na konec zemeljskih težav in na sodni dan, ko bodo vsi dobili svoje plačilo, dobri ljudje za dobra dela, zli za zla. Če bi se vsi ljudje držali moralnih norm, ki jih v obilju vsebujejo vse religije, bi nam bilo že ne tem svetu bistveno boljše. Vprašanje, kaj je »on­stran groba«, pa bi ostalo.

Kaj pa se nam pokaže, če se z gornjim razmišljanjem obrnemo na aktualne slovenske razmere? Najprej to, da v njih velikonočna dimenzija nima prav nobene vloge. Politiki, finančniki in tajkuni se klanjajo oltarjem, ki stojijo v vladnih palačah in bankah in častijo na njih postavljene svetnike: sveto Oblast, sveto Rast, svete Obresti, sveti Dobiček … V besedah, sicer pa bolj z odporom kot z dejanji, priznavajo tudi nekatera neprofitna prizadevanja, kot so zdravo naravno okolje, trajnostni razvoj, socialna država … Skupna jim je vera v tostransko uspešnost, merljivo v denarju. Ljudstvo naj le ima velikonočne in božične pa še druge praznike, takrat si lahko privošči malo več, sicer pa naj se hrani z upanjem. Res pa je, da tudi malikovalci Kapitala in Oblasti častijo velikonočno šunko, pa pirhe in potico, a le v dobesednem in ne v metaforičnem pomenu. Za mnoge je šunka le šunka in ne metafora Kristusovega telesa, ki je bilo obujeno od mrtvih, vera v to krucialno dejanje pa obeta, da se bo enako zgodilo s telesi tistih, ki to vero zmorejo … Ta res ni od tega sveta.