Še vedno rada zapoje

Prejšnji teden se je v knjigo stoletnikov v Domu upokojencev Kranj vpisala še Angela Frlic, ki pri stotih letih še vedno rada zapoje, močno pa je zaploskala tudi mladim, ki so njej in drugim stanovalcem pripravili lep program.

V kranjskem domu upokojencev se enkrat mesečno s priložnostno slovesnostjo spomnijo vseh, ki praznujejo rojstni dan. Še posebno slovesno je bilo znova prejšnji teden, ko so praznovali tisti, ki so rojeni v mesecu aprilu, saj je bila med njimi tudi nova stoletnica. Angela Frlic je namreč 4. aprila vstopila v svoje drugo stoletje.

Na rojstni dan, prejšnji petek, je praznovala skupaj s sorodniki, teden dni kasneje pa še s sostanovalci, ki jih je ob tej priložnosti obiskal tudi kranjski župan Mohor Bogataj in Angeli Frlic izročil tudi častno listino, ki jo dobijo vsi kranjski stoletniki.

Angela, ki sicer že od mladosti živi v Kranju, se je rodila v Volaki nad Hotavljami v Poljanski dolini. V družini je bilo kar štirinajst otrok. Štirje so kmalu umrli, preostalih deset bratov in sester pa je s staršema živelo na domačiji pri Jakobu. Domačija je bila lepo obdelana, oče Janez je imel ob Volaščici še mlin. Žal sta starša kmalu umrla. Najprej je za rakom umrl oče, nato za pljučnico še mama in otroci so se morali znajti vsak po svoje. Kmetijo je prevzel najstarejši sin France, drugi otroci pa so odšli za hlapce in dekle k večjim kmetom ali v dolino. Tako je tudi Angela že z devetimi leti morala prvič od doma za pestrno.

Že pred drugo svetovno vojno se je preselila v Kranj in začela delati v Helarjevi tekstilni tovarni na Gašteju na Laborah, kjer je bila tkalka. Tudi po vojni je ostala tkalka, nato pa je delala v tovarni igrač. Prav na ta leta ima Angela lepe spomine.

Ko se je tovarna preselila drugam, se je znova zaposlila kot tekstilka, na koncu, pred upokojitvijo, pa je bila snažilka v kranjski Iskri. Bila je zelo priljubljena, saj se je rada pošalila. Duhovita je bila nekdaj in je še danes, ko rada tudi še zapoje in pove kakšno hudomušno.

Angela nikoli ni imela svojega stanovanja, saj je vedno stanovala pri kakšni od sestra. Kot dekle je sanjarila, da bo šla v samostan, toda ni imela dovolj šol niti samostanske »dote« ne.

»Vse življenje je bila skromna, delovna, vedno je bila zadovoljna z malim. Da je le imela svoj mir, da je lahko vsak dan šla k maši. Zelo pobožna je bila in nas, nečake je vedno opozarjala, naj molimo in hodimo k maši,« pravi ena njenih nečakinj, Danica Dolenc, ki je bila tudi novinarka pri Gorenjskem glas ter ima tako kot vsi sorodniki lepe spomine na skupne trenutke s teto in jo v kranjskem domu upokojencev še vedno rada obišče.

Angela je namreč Domu upokojencev Kranj že od marca leta 2009, saj takrat mlajša sestra Veronika ni več mogla skrbeti zanjo. Sedaj sta v domu obe s 93-letno Veroniko, ki sta med štirinajstimi otroki edini še živi. Kot sta povedali, sta zadovolj­ni, ker v domu zanju lepo skrbijo, Angeli pa so minuli pe­tek pripravili tudi lepo praznovanje. Simon je igral na harmoniko, zapeli so otroci iz vrtca pri Osnovni šoli Jakoba Aljaža, Angela pa je dobila tudi številne čestitke zlasti z željami po zdravju.

»Zelo sem počaščena, ker ste se spomnili name,« je povedala Angela, ki je v dar dobila tudi drevo življenja, s katerim v kranjskem domu upokojencev obdarijo vsakega stoletnika. Trenutno sta med stanovalci poleg Angele še dve, ki sta stari več kot sto let.