Biti človek, to je pomembno

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. april 2014 / 11:54

Kako me je obračalo življenje, 3. del

Žal ni vse potekalo, kot so si želeli. Tumor je veliko večji in globlje vraščen v notranjost, kot se je sprva predvidevalo. Operacija je trajala vse dopoldne, tja do tretje ure. Ko so Hamdijo pripeljali na oddelek za intenzivno nego, so ga hitro prebudili. Sprva ni nič videl okoli sebe, potem pa se mu je vseeno prikazalo malo svetlobe. Prva stvar, ki ga je prešinila, je bila, da ne bo slep: »Juhuhu, ne bom slep, sem zapel v svoji duši!«

Težki trenutki, ki sta jih Hamdija in žena Vera preživljala, so sicer pustili številne sledove na njunih dušah, obenem pa ju je občutek, da ni veliko manjkalo, pa bi Vera ostala sama, brez njega, še bolj povezal med seboj. Za spoznanje, a ne preveč, so se omehčali tudi Verini starši, oče in mama sta celo prišla na obisk in zetu zaželela vse najboljše na poti do okrevanja.

Vest, da je prišel domov, se je potem hitro razširila. Nenadoma so si začeli podajati kljuke tudi popolni neznanci, ki so prihajali zato, da bi Hamdiji prodali »nekaj naravnega«, kar stoodstotno zdravi vse, zlasti rakava obolenja.

»Prvi je prodajal alojo vero, drugi nekakšne napitke iz gline, tretji so prisegali na selen, sirup iz ognjiča in še cel kup drugih preparatov, katerih imena so mi že zdavnaj ušla iz spomina. Vabili so me na duhovne vaje, na postenje, jogo. Čez noč je okoli moje posteljo stalo na desetine »zdravnikov«, vsak od njih pa me je prepričeval, da bom brez njega odfrčal na drugi svet. Moram vam povedati, da sem zelo miroljuben, zlepa ne povzdignem glasu in nikomur še nisem nič hudega naredil. A takrat sem ženi naročil, da ne sme nikogar več spustiti v stanovanje, če ga pa bo, bo obiskovalec zletel skozi okno in za polomljene kosti ne bom odgovarjal. Bil sem zelo jezen, obenem pa silno razočaran nad ljudmi, ker sem videl, da so brezobzirno želeli pri­staviti svoj lonček za zaslužek na račun moje bolezni. Zaupal sem svojemu zdravniku, držal sem se vsega, kar mi je položil na dušo, zato pa sem danes še živ in zdrav,« je prvič v najinem pogovoru pokazal, da se zna tudi razjeziti.

Vseeno življenje ni bilo tako enostavno, kot je bilo morda videti. Po obsevanjih mu je bilo pogosto slabo, hrana mu je smrdela in tudi splošno počutje ni bilo vredno piškavega oreha. Postajal je siten, razdražen, za prazen nič se je razburjal, včasih tudi zajokal. Vera je imela železne živce, da je ob vsem, kar se je dogajalo, ostajala mirna. Skrbela je za otroka, mlajši je imel že od rojstva napade bronhitisa, tako da se ji je včasih zdelo, da bi lahko tudi v stoje zaspala. Imela sta dva kredita, ki nista bila majhna, Hamdijevo bolniško nadomestilo je komaj zadoščalo za bencin in za vožnje v Ljubljano. Za povrh je vzel kredit tudi za plačilo šolnine za lastno šolanje.

A ker so bili navajeni živeti skromno, se je ob koncu meseca zmeraj izšlo. Pričela sta razmišljati, da bi se preselila na kmete, ker sta verjela, da je tam življenje še zmeraj cenejše kot v mestu. Medtem ko je Vera čakala na moža, ko je bil na terapiji, je brskala po časopisih in iskala med malimi oglasi kaj takšnega, kar bi bilo primerno zanje. Nekoč je povsem slučajno naletela na oglas, ki je ponujal manjšo vrstno hišo nedaleč stran, kjer so živeli. Razveselila se je zlasti zato, ker otroka ne bosta, če jim uspe, da se preselijo, menjala šolskega okoliša.

»Bilo je res neverjetno! Še danes si ne morem misliti, da nam je po vseh težavah, ki smo jih imeli, sekira na takšen način padla v med!« malce razburjeno nadaljuje Hamdija.

»V hiši je živel starejši par, on je bil bolan, tudi dementen, iskala sta stanovanje v bližini Doma za starejše. Ona ni imela vozniškega izpita, zato sta se želela preseliti. S težkim srcem sta se odrekla hiši, ki sta jo s trudom in odpovedovanjem zgradila. A ni šlo drugače. V bistvu smo potem samo zamenjali: onadva sta se preselila v naše stanovanje, mi pa v njuno. Še odvetnik, ki je delal prepis, je dejal, da smo oboji imeli veliko srečo. Nisem imel srca, da jima ne bi rekel, da lahko prideta kdaj na obisk, to sta nekajkrat tudi naredila, potem je še njo kap in kot vem, je ona potem umrla pred možem, zanj pa ne vem, kje je zdaj, ali je sploh še živ.«

Hiša je bila sicer ena prvih montažnih, ki so bile narejene v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zob časa jo je že dodobra načel. Vseeno je bila družinica presrečna, saj so z zamenjavo prišli do večjega vrta, na katerem so rasla tudi drevesa.

»Počutil sem se kot prerojen. Četudi je vse pravne zadeve uredila žena, jaz pa sem ta čas sedel doma in užival ob načrtovanju prenove, mi ni bilo hudega. Veliko so nam pomagali sorodniki. Denar, ki sem ga nesebično pošiljal bratom in sestrama, ko so se šolali, se je sedaj, ko sem bil v stiski jaz, pričel vračati. Zadoščalo je, da smo obnovili streho in popravili kamin v dnevni sobi. Kakšen blažen občutek je bil, ko so zadišala goreča drva! Spominjalo me je na dom, na otroštvo. Edino, kar sem si želel, je bilo, da ozdravim.«

A ni šlo vse gladko. Kazalo je, da se bo bolezen preselila še na drugo oko, a se to, na srečo, ni zgodilo. Hamdija je bil vse življenje navajen, da je skrbel za druge, kar naenkrat pa je moral dopustiti ženi, da je prevzela na ramena njegovo poslanstvo.

»Zdelo se mi je, da sploh nisem več pravi moški. Sedel sem doma, malo brkljal na vrtu, obiral sadje in se sem in tja celo smilil samemu sebi. Nekateri prijatelji, ki sem si jih pridobil v času zdravljenja, so me tolažili, da so faze, skozi katere hodim, za vsakega bolnika normalne. A jaz sem vseeno hotel več kot le takšno tolažbo! Pa sem rekel ženi, kaj, ko bi naredil tistih nekaj izpitov, ki me ločijo od diplome. Ko nimam drugega početi, se bom pa učil. Skoraj jo je kap, ustrašila se je, češ saj imaš samo eno oko, ali boš z buljenjem v knjige še tisto izgubil. Nisem je ubogal. Ko je šla v službo, sem se lotil študija. Šlo je počasi, ker so se kar od nekod priklatili glavoboli, a nisem odnehal. Ko sem sam pri sebi opazil, da napredujem, sem se veliko bolje počutil. Že prvi izpit sem opravil z lahkoto, to mi je dalo krila. Potem pa me je presenetil brat, ki je takrat že delal na eni od klinik v Ameriki. Poslal mi je denar za letalsko vozovnico z željo, naj pridem k njemu, da me bodo pregledali še zdrav­niki, njegovi kolegi. Nisem vedel, kaj naj storim, potem pa sem le prosil za nasvet svojega zdravnika. Predlagal mi je, da gre z menoj, rekoč, da ga zanima, kako zdravljenje takšnih tumorjev poteka onstran luže. Pa sva šla! Bilo je nepozabno, ne le zame, tudi zanj. Danes je njegov sin asistent pri mojem bratu na tej kliniki ...«

Hamdija se je izvlekel iz najhujšega. Neizmerno ceni vsak dan posebej, ki mu ga podarja življenje, in če mu kdo v šali reče »bosanc«, se samo nasmehne, ker ve, da je edinole človeška ozkost neozdravljiva in večna.

(Konec)