V fotografiji išče pozitiven svet

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 11. april 2014 / 10:03

V Šolskem centru Kranj je na ogled razstava fotografij Andreja Tarfile iz Železnikov z naslovom Trenutek ujet v času. Trenutki in čas, ko si ogledujem njegove fotografije, so ujeti v enkratnost. Zato jih priporočam večkrat.

Andrej Tarfila je zanimiv mož, ki se mu ne mudi preveč v srednja leta. Po stroki je strojnik, študiral na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, delal v Domelovem razvoju v domačih Železnikih kot konstruktor elektromotorjev, pa v firmi Seaway kot konstruktor in razvojnik novih jadrnic. Trenutno si poklicno življenje konstruira sam v svojem podjetju kot fotograf. Čeprav ga je fotografija pritegnila že kot otroka in se je osnovnih fotografskih spretnosti učil že v šolskih letih, pa se je aktivno s fotografijo začel ukvarjati šele v zadnjih letih. Številni uspehi doma in v tujini so mu dali še dodatno motivacijo za delo na tem področju in kot pravi, življenje s fotoaparatom v roki vedno bolj postaja del njegovega vsakdana. Zadnja leta sodeluje tudi z Gorenjskim glasom. Njegova je Selška dolina, kot bi rekli v službenem žargonu.

Kaj te je po razstavah v Želez­nikih, Škofji Loki in Poljanah spodbudilo k predstavitvi tvojih fotografij v Šolskem centru Kranj?

»Na »Iskro« se vračam po osemnajstih letih, odkar sem tu maturiral kot strojnik. Ko sem sina lansko jesen pripeljal v 1. letnik, sem opazil, da na šoli pripravljajo tudi razstave, pa sem o tem povprašal ravnateljico in ji poslal nekaj fotografij za pokušino. Učitelji so bili navdušeni in so me, kot so kasneje povedali, tudi s ponosom kot bivšega dijaka povabili, da razstavim svoje fotografije.«

Odšli ste kot strojnik, vrnili ste se kot fotograf …

»Tega si nikoli ne bi mislil. Je pa bil zelo lep občutek na odprtju razstave. Kot je povedal sin, so učitelji že pred tem govorili, da bo oče imel razstavo pri njih. Ob besedi o razstavi, ki jo je podala profesorica zgodovine Irena Jerala, me je zelo presenetila moja nekdanja profesorica slovenščine Vlasta Jemec, zdaj uči mojega sina, ki je prebrala moj spis iz dijaških let, ko sem z njim zmagal na nekem natečaju. Naslov je bil Ko luč razsvetli temo, ki bi ga spet lahko povezali s fotografijo. Z njim je hotela pokazati, kako zrelo je bilo moje razmišljanje pri sedemnajstih, kar je še posebej name naredilo močan vtis.«

Razstava ima dva dela, v spod­njem večnamenskem prostoru predstavljaš fotografije v črno beli tehniki, zgoraj v čitalnici barvne. Kako si izbiral, kaj boš razstavil?

»Pri postavljanju razstave sem sodeloval s profesorico Jeralovo in profesorjem Srečkom Simovićem. Za razstave imam pripravljenih in s paspartuji opremljenih okrog štirideset črno-belih fotografij. Z njimi se predstavljam zato, ker sem prepričan, da šele s kvalitetno fotografijo v črno beli tehniki lahko pokažeš, kako dober fotograf si v resnici. Čudovitega motiva iz narave z nekoliko boljšo opremo ni težko narediti, za to, da ujameš pravi moment v črno-beli tehniki, pa moraš imeti nekaj »fotografskega smisla«, znati moraš tiste drobne momente v človeških življenjih, ki jih drugi recimo spregledajo. V dobri fotografiji moraš zaznati čustva. Tako začnem z motivi, na katerih so ljudje, nadaljujem s krajino in se spet vračam k ljudem. V čitalnici sem razstavil osem barvnih fotografij, ki prikazujejo predvsem lepote narave.«

Motivika, ki te pritegne k pritisku na sprožilec fotoaparata, je res zelo različna, lahko prepoznaš tri nune v nekoliko neobičajnem pogovoru, letala visoko na nebu letalskega mitinga, ali pa meglice nad vasjo, ki jo delajo skrivnostno …

»S to raznolikostjo hočem pokazati, da se nisem specializiral za posamezni žanr. Ne vem, ali se še ne morem odločiti za to ali pa se sploh nikoli ne bom odločil. Zanima me fotografija v celoti. Pomembno je le, da gledalec ob opazovanju fotografije nekaj začuti.«

Imamo torej primer šolanega strojnika, ki ga je fotografija iz eksaktnega sveta reda in konstant zapeljala v svet umetniške svobode. Zagovor, prosim!

»Kot mlad fant sem moral zelo zgodaj odrasti in sem v fotografiji pogosto iskal beg v drug, meni prijaznejši svet. Ne vem, mogoče pa imam tudi nekaj umetniške žilice, ki je v strojništvu nisem mogel izraziti. Ko sem delal v Domelu, so se hecali, da rišem najlepše elektromotorje, ha, ha. Preprosto sem potreboval nekaj, kjer sem vedno lahko izrazil svoja čustva. Še vedno najraje fotografiram trenutke, ki me ne pustijo hladnega. Lahko ujameš le pogled človeka, ki ti brez besed pove vse. Hkrati pa s fotografijami marsikaj poveš ljudem, ki jih vidijo, motorja v sesalcu, ki si ga dodelal do potankosti, ne vidi nihče.«

Kot kaže, ti fotografija v zadnjih letih vse bolj postaja tudi poklic?

»Upam, da bo šlo v tej smeri, da bom enkrat od fotografije lahko tudi živel in da si bom v prvi vrsti lahko privoščil tudi nekoliko boljšo in več fotografske opreme. Uživam tudi v reporterski fotografiji, ki jo opravljam tudi za Gorenjski glas in naš lokalni časopis. V zadnjem času sem ure in ure vložil v to, da se pojavim oziroma sem prisoten na čim več profesionalnih fotografskih internetnih straneh po vsem svetu. Ponekod sem se že uspel uvrstiti v prednostni izbor na prve strani, kar je vsekakor dobra promocija zame. Saj veš, kako je, če živiš in delaš »na vasi«, se moraš vseskozi boriti in se dokazovati s svojim delom, če živiš v centru, je možnosti več. Z eno od fotografij sem se na primer uvrstil v neko ameriško foto knjigo, katere zanimivost je, da gre za fotografije, ki so bile posnete ob enakem času v različnih koncih sveta.«

Vedno »trzneš«, ko vidiš pravo stvar za fotografiranje?

»Velikokrat že preveč razmišljam kot fotograf. Te dni ni bilo najboljše vreme za fotografiranje zunaj, pa sem dal malo iz glave. Svet, ki ga vidim skozi oči fotografa, je včasih zelo drugačen, kot pa ga vidimo kot običajni ljudje.«

Tehnična dovršenost ali zgodba?

»Zgodba. Tehnika mora pri fotografu še sama po sebi »štimati«. A tudi če kdaj fotografija ni ravno tehnično dovršena, lahko marsikaj pove. Ni pa nujno obratno.«