Petdeset do sto

Slavc se vozi v spačku, ki od 0 do 100 km/h potrebuje 50 sekund. Sam jih ima do sto še enkrat toliko. Let.

Slavc je spet eden tistih Slavcev, ki jim v osebni izkaznici piše Stani­slav, vsi pa ga že od nekdaj kličemo Slavc. Zakaj pravzaprav? »Foter je bil še stara šola, pa sem sin dobil ime po njem,« razloži Slavc, zakaj je Stanislav. Drnovšček sicer, v sodobnem elektronskem poslovanju pa tudi z nazivom dr.slavc@ … Njegova družina sicer prihaja s primorskega konca, pravzaprav iz »zamorja«: od Gorice navzgor proti Anhovemu iz vasi Vrtače. A tako oče kot mama sta se v povojnih letih ustalila na Loškem, družino ustvarila na Novem svetu, ki je bil od 23. februarja 1964 nov tudi za Slavca, potem pa v Virmašah, kjer Drnovščke najdemo še dandanes.

Starši so imeli kar precej poguma, da so mulca spustili na šolanje v Ljubljano v zloglasne Križanke, kjer že leta in leta gor rasejo najboljši oblikovalci. Slednje dokazuje tudi Slavc, po stroki sicer industrijski oblikovalec, ki je takoj po šoli vso toplino redne zaposlitve našel pri hladilnikih. Oblikoval je precej lepše okrogle vitrine zanje, pa s takimi niso bili zadovoljni, češ da se da v oglate več spraviti. Mimogrede je minilo deset let, preden je ugotovil, da ne bo celega življenja pustil v LTH, zato se je odločil oditi na svoje, pravza­prav za začetek skupaj s svakom. Po treh letih se je osamosvojil v podjetju Studio Vizual. Kaj je pesnik želel s tem povedati? »To pomeni, da se ukvarjam z vizualnimi komunikacijami vseh vrst. Delamo vse, kar vidiš, pa ni radio ali televizija.« Ampak so avto grafike, celostne podobe, oblikovani letaki, zunanji oglasi, temna stekla in podobno. Firma letos praznuje solidno polnoletnost, v njej pa Slavc in Klemen podelata vse. »Je fino, če sva dva pri stvari, ko je treba kaj hitro narediti, pa tudi piva ni fino piti sam,« se poheca Slavc.

Več kot solidna je tudi familija. Slavc se strinja, da je v današnjih časih treba vsaj enega v družini imeti v državni upravi, ki ima zagotovljeno plačo. O zlatem dohodku njegove Erike je govor. Na upravni enoti »ima čez« tujce in potne liste. Kako je že bilo takrat, ko ste šli v Italijo in ste šele na meji pozabili, da nekateri potni listi niso podaljšani? »Nič, carinik nas je obrnil, čeprav je bil v vseh naših potnih listih njen podpis. Predpisi so pač predpisi,« je o znanem reklu, da je kovačeva kobila včasih tudi bosa, razložil Slavc. Petra je s Sašom že na svojem, njun mali Nejc je nabrit sto na uro, Žiga je šel po očetovi poti in ga tudi že prehitel, končal fakulteto in je oblikovalec – programer v računalniški firmi, Neža je vzgojiteljica, a na pravo službo še čaka, ima pa dolgoletnega fanta, tudi Nejca, ki je prav tako iz oblikovalske stroke in več – celo iz Slavcu konkurenčne firme iz sosednje vasi. Saj po­znate tisto, ko sta se Pepsi in Coca Cola združila … Bor je najmlajši in počasi končuje osnovno šolo. Ja, on ima še dovolj časa.

Slavc je tudi navdušen spačkar (najlepši Citroën sploh). Prvega mu je za rojstni dan sovaščan Jeralov Dušan prinesel kar v gajbicah. Mojster za vse ga je sestavil in takoj po registraciji sta s kolegom Tomažem že šla proti Premanturi. Za začetek je šlo do Vrhnike. Kot pravi moški svoje generacije Slavc nekaj da na dobro pivo, prav tako pa na kondicijo. Dedec je zavidljivo fit za svoja leta, k čemur nedvomno pripomore njegov smisel za rekreacijo. Torkov družinski badminton »po parih« s fantovskim četrtkom nadaljuje pod koši (med njimi so tudi prijatelji iz mladosti Arso, Tomaž in Ivek, manjka le Košn'k), v nedeljo pa zaključi na spačkarski odbojki. S spačkom Drnovščki tudi potujejo naokrog, lani kar do Maroka. Z ženo Eriko pa po Sorškem polju rada popaseta tudi »domačo kravo«, psičko Iro pasme irish hound dog.

Aha, petdesetletnico je Slavc praznoval okrogel mesec kasneje nekje Bogu za hrbtom na Virnikovi planini na Jezerskem, kjer ni manjkalo ničesar, česar Slavc ne bi znal in ga ne bi spominjalo na to, kar najraje počne, od mladostniškega kegljanja, tokrat pločevink piva, sestavljanja šotora, provizoričnega »forgazarja«, potovanja naj paketa, v podobi Tomaža pa ga je obiskal tudi Abraham. Zmenila sta se seveda v prijateljskem tonu. Pri Slavcu drugače ne gre. Zato mu pa tudi vse, kar živi, popolnoma ustreza, od poklica, firme, družine do prijateljev, športanja in spačkarije. »Če bo tako, bo v redu,« pravi.