V duši pesmi se rodijo

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / torek, 8. april 2014 / 10:36

Nenavadna ženska, nepozabna učiteljica in vsestranska kulturna delavka. Pisateljica, pesnica in prostovoljka z velikim srcem. Pišemo o Olgi Kepic z Visokega pri Kranju.

Vedno aktivna. Takšna je Olga Kepic, doma z Visokega pri Kranju, rojena v Za­dragi pri Dupljah. Njenih let ne bomo šteli, ker jih tako ne kaže, lahko pa zapišem, da se je upokojila leta 1992 in da vozi sedemnajst let staro opel corso, ki jo še vedno uboga. »Moje prvo in zadnje delovno mesto je bilo v Podružnični šoli v Olševku. Petindvajset let sem bila vodja te šole in večinoma učiteljica prvošolcem,« je povedala. Je tudi članica KUD Visoko od leta 1960 in je za svoj pečat, ki ga je pustila kulturi, prejela občinsko Prešernovo malo plaketo. »Po moževi nenadni smrti sem se za več let zaprla v svoj dom. V tem času sem uredila svoje pesmi in veliko pisala. Pri Literarnem klubu upokojencev Maribor, katerega članica sem, sem leta 2006 izdala zbirko V duši pesmi se rodijo,« je povedala. Spremno besedo k zbirki je izpovedala profesorica Danijela Bakovnik: »Prav ta iskrena in globoka izpoved ljubezni do življenja, narave in soljudi, ki pesnici predstavlja najpomembnejše vodilo in smisel v življenju, saj v njej najde tolažbo v žalosti, upanje v obupu, nova krila in moči za nadaljnja dajanja in razdajanja, je tudi temeljno sporočilo celotne zbirke.«

Na dan mojega obiska je gospa Olga recitirala 451. svojo pesem. Vse naslove pesmi ima zapisane pod zaporednimi številkami, tej zadnji je dala naslov Magično jutro. Recitira goreče, svojo pesem čuti, tudi ko jo pove pred občinstvom, npr. na srečanjih literarnih ustvarjalcev v organizaciji Pokrajinske zveze društev upokojencev Gorenjske. Izredno močna so njena čustva do domovine. »Pesmi, ko jo napišem, ne popravljam več. Moje pesmi so pesmi iz srca,« razloži. Njen sošolec z učiteljišča je pesnik Niko Grafenauer. »Ob srečanjih z nekdanjim razredom sva večkrat debatirala na temo poezije. Niko mi je nekoč rekel, Marinškova (to je njen rojstni priimek, op. a.), a veš, da dobro pišeš.«

Ima sinova Radovana in Janeza, snahi Mojco in Romano, vnukinji Aleksandro in Niko ter njeno ljubico pravnukinjo Linno. »Na družino sem zelo ponosna,« je dejala mama Olga. Družina je njen navdih za pisanje, lani je napisala Pravljice za majhne deklice, darilo ob prvem rojstnem dnevu pravnukinji Linni. Pravljice je ilustrirala vnukinja Nika. Piše tudi prozo; leta 2003 je napisala zgodbo Dve ljubezni enega srca, leta 2004 avtobiografijo To smo mi, leta 2009 zgodbo o malih ljudeh z naslovom Vrtiljak življenja in leta 2013 Pozabljeni čas.

Nekaj časa so jo klicali socialistični župnik, pojasni: »Tako so mi pravili v letih, ko sem za nekdanjo Socialistično zvezo delovnega ljudstva pisala in na pogrebih brala nekrologe. Priložnostno še vedno napišem daljše posvetilo ali pesem, ampak zdaj bolj za rojstne dneve, obletnice, poroke. Več se ukvarjam z ročnimi deli. Vezem prte, kvačkam. Izdelujem vizitke s servietno tehniko in vezene s svetlikajočo prejico; za novo leto jih naredim 150 in več. Z obema tehnikama izdelujem tudi slike. Lotila sem se barvanja mandal; ob tem najdem svoj no­tranji mir in sprostitev. Rada imam ročno delo, zelo ga spoštujem, zato mi ni nikoli dolgčas. Zelo rada rešujem tudi križanke.«

Olga Kepic je že osem let prostovoljka v Domu starejših občanov v Preddvoru, kjer ima enkrat na mesec kviz, za katerega vprašanja sama sestavi, in enkrat na mesec ima branje za stanovalce. 69-krat je že vodila kviz in 60-krat ure za branje. Peto leto obiskuje skupino Resa v Čirčah, ki deluje pri Medgeneracijskem društvu Z roko v roki Kranj. »Lani oktobra sem ustanovila skupino Koprive na Visokem, v kateri sem voditeljica ob sovoditeljici Saši Pušnik. Redno se udeležujem tudi ustvarjalnih delavnic na Hujah v Kranju, kjer ima društvo Z roko v roki sedež. Na Hujah sem že vodila ustvarjalni delavnici,« je povzela sogovornica, ki je s poezijo in zgodbami z Vrtiljaka življenja prisotna v Klasu, glasilu Doma starejših občanov Pred­dvor. S tamkajšnjimi prostovoljkami je leta 2009 prejela plaketo naj prostovoljcev. »Sodelujem tudi z vrtcem Janček na Visokem. Otrokom pripovedujem pravljico, oni jo potem narišejo in mi risbice podarijo,« je še povedala Olga Kepic, ki jo skozi življenje vodi en sam rek, ki pravi: »Ljubezni ne moreš prodati ne kupiti, lahko pa jo podariš.«