Holcanje in drsanje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 5. april 2014 / 11:44

Predsednik drsa. Minulo soboto je Borut Pahor spet nastopil na državnem in medijskem odru v eni od svojih populističnih predstav. V jeseniški dvorani Podmežakla je drsal celo večnost, od treh popoldne do enih ponoči in tako izpolnil obljubo, ki jo je dal v Sočiju – da bo drsal toliko ur, kolikor bodo risi dali golov. Oddrsal je vseh deset ur! Bravo! Lepo, všečno. A ob tem se državljan vpraša, ali bi lahko predsednik počel še kaj bolj državniškega in politično produktivnega. Lahko bi, denimo, izbral bolj kredibilnega predsednika KPK.

Predsednik drsa, vlada pa je nadrsala. Predsednikovo drsanje državi ne škodi, vladni zdrsi jo vodijo v polomijo. Predsedniku se je zgodil Štefanec, vladi pa še mnogo hujšega. Prišla in odšla je Alenka Trop Skaza, zdravstvo, ki je bolno in prepoznano za najbolj skorumpiran sistem v državi, je spet brez resornega ministra. Padel je zakon o davku na nepremičnine, ustavno sodišče je to skrpucalo upravičeno razveljavilo, a v proračunu je zato nastal obet dvestomilijonske luknje. Finančni minister bi jo zapolnil z dvigom DDV, ta pa spet razburja in ogroža tudi enotnost vladne koalicije. Nič ne kaže, da bi vladi uspel kak bistveni premik na drugih kritičnih področjih njene dejavnosti – pri spodbujanju gospodarstva, zniževanju brezposelnosti, zmanj­ševanju zunanje zadolženosti države … Če si predsednik države lahko privošči počasno, a vztrajno drsanje, bi morala predsednica vlade v sebi združiti veščine hitrostne in umetnostne drsalke, pa še borbenost hokejistke. To pa je najbrž tudi za tako strumno damo preveč. Zna biti, da vsega tega niti prvak opozicije ne bi zmogel.

Državljani, ki moramo vse to gledati, v tej predstavi povečini ne uživamo. Največ nas je takih, ki bi radi predvsem v miru živeli in delali. Vojne res (še) ni, dela je, kolikor ga vidiš, a je vse slabše plačano. To pot se omejim na delavnost ljudi na območjih, ki jih je prizadel februarski žled. Ta so zadnje tedne vsa v znamenju »holcanja«. Ne vem, katero slovensko besedo bi uporabil namesto te narečne popačenke (iz nemškega glagola holzen in samostalnika der Holzer), pri nas poznamo samo to. Ko gre nekdo delat v gozd, podirat drevesa in jih spravljat iz gmajne za nadaljnjo obdelavo, pravimo, da gre »holcat«. Nihče ne reče, da gre »delat z lesom« ali »oprav­ljat spravilo lesa« iz domačega gozda … No, saj ni važno, kako se temu reče, dejstvo je, da v teh ter v minulih in prihodnjih dneh vsi, ki imajo kaj gozda in polomije v njem, zavzeto »holcajo«. Mnogi jim pomagajo. Rešujejo, kar se iz polomije rešiti da. To vem tem bolj, ker sem se v tem položaju znašel tudi sam. Zjutraj in dopoldne pišem in berem, popoldne »holcam«. Izogibam se podiranju dreves, to je preveč nevarno, k sreči se mi kaj hujšega še ni zgodilo, a ni veliko manjkalo. Najraje delam »butar'ce«. To je prav­zaprav zelo filozofsko početje. Na mirnem kotičku pod gozdom sekaš veje in jih zlagaš v butare, ko so te dovolj velike, pa jih povežeš in kurjava za krušno peč v naslednjih zimah je zagotovljena. Filozofskost tega početja pa je v miru, ki ga obdaja, in v tem, da lahko ob delu, ki miselno ni preveč zahtevno, premišljuješ karkoli, tudi kaj bolj posvečenega.

Kaj če bi šli še predsednik države in vlada malo »holcat«! Ne, to bi bilo za naše izbrance prelepo in hkrati preveč nevarno. Polomija v državi je dovolj velika, rešujejo naj tisto, kar je ob njihovi asistenci povzročil žled v gospodarstvu, politiki, sociali. Dela je ogromno, za drsanje zdaj ni pravi čas. Čas je za »holcanje«.