Podrla se je hiša
Ustavno sodišče je v petek razveljavilo zakon o davku na nepremičnine. Sodišče je odločitev sprejelo soglasno, kar pomeni, da ni bilo nobenega dvoma o tem, da je zakon v nasprotju z ustavo. In za razveljavitev ni našlo le enega razloga, ampak več - sporno vrednotenje, različna davčna stopnja za iste nepremičnine, navidezna možnost pritožbe ...
Odločitev ustavnega sodišča je za vlado približno tako boleča, kot bi se lastniku podrla hiša, a ni presenečenje. Nekaterih nepremišljenih določb zakona se je namreč zavedla že sama in je še pred načrtovano prvo odmero davka predlagala izenačitev davčne stopnje za rezidenčne in nerezidenčne nepremičnine in možnost pritožbe na posplošeno tržno vrednost, a veliko je bilo tudi drugih opozoril, ki pa jim ni prisluhnila ali jih zaradi časovne stiske niti ni mogla dobro preučiti. Z zakonom se je namreč zelo mudilo, saj je bilo od njega odvisno več kot dvesto milijonov evrov proračunskih prihodkov. Predsednica vlade Alenka Bratušek je celo svojo zaupnico vezala na sprejetje proračuna, zdaj je s »padcem« zakona »padel« tudi proračun. Da bi zdaj zaradi tega padla tudi vlada, ne glede na pozive iz opozicije ni verjetno, bolj je verjetno, da bo vlada poskušala finančno »luknjo« zakrpati kako drugače. Možnosti je več: ali bo uvedla krizni davek (na višje plače), še zvišala davek na dodano vrednost, posegla v javno upravo, se dodatno zadolžila, skrčila denar za posamezne programe in naložbe ...?
Pogled nazaj kaže, da že rojenice zakonu o davku na nepremičnine niso napovedovale rožnate prihodnosti. Sporen je bil že popis nepremičnin, bolje bi bilo, če bi ga delali leto ali dve dlje in dobili realne podatke o nepremičninah, tako pa je država dopustila, da so (prirejene) podatke dajali ali celo vpisovali lastniki sami. Modeli množičnega vrednotenja so »navrgli« tudi nerazumne, včasih celo smešne razlike med vrednostjo nepremičnin. Različna davčna stopnja za rezidenčne in nerezidenčne stanovanjske nepremičnine je »pognala« na geodetske uprave, upravne enote in sodišča množice lastnikov – in ko so delo že opravili (spremenili prebivališče, vpisali osebno služnost), je država, kot bi se norčevala iz njih, davčni stopnji izenačila.
V vsem slabem je vedno tudi kaj dobrega. Obvestila o nepremičninah in informativni izračuni o davku na nepremičnine so vendarle spodbudili lastnike nepremičnin, da so začeli urejati podatke o svojih nepremičninah. In roko na srce: za ves nered pri teh podatkih ni kriva le država, za marsikaj so krivi tudi lastniki.