Pater Tomažič, graditelj dunajskega Korotana

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / ponedeljek, 31. marec 2014 / 10:05

V Domu starejših občanov v Ilirski Bistrici je konec fe­bruarja v 95. letu starosti umrl pater Ivan Tomažič, član reda Sinov Marijinega brezmadežnega srca ali klaretincev, ki se imenujejo po ustanovitelju Kataloncu Antonu Maria Claretu. Smrt skromnega in ponižnega duhovnika ne bi bila tako odmevna, če ne bi šlo za človeka, ki je leta 1964 skupaj z Mohorjevo družbo začel na Dunaju graditi slovenski dom Korotan, ki je bil uradno odprt leta 1966 in je postal središče, zbirališče in prebivališče slovenskih študentov na Dunaju. Denar za gradnjo doma je skupaj s koroškimi študenti začel zbirati že po letu 1953. Pater Tomažič je bil v duhu načel svojega reda zagovornik strogih cerkvenih načel, ki jih je zagovarjal tudi v življenju študentov, ki so prebivali v domu. Prepričan je bil, da potrebujejo študentje strogo disciplino, ker bodo le tako postali uspešni akademiki in zavedni krščanski Slovenci. Pater Ivan Tomažič, ki je bil rojen 19. junija leta 1919 v Pregarjah v Brkinih, ni bil le graditelj dunajskega doma Korotan. V njem je redno daroval slovenske maše in zagotovil prostore za delovanje slovenskim društvom na Dunaju, sam pa se je posvečal duhovni oskrbi ostarelih ter zgodovini. Skupaj z Matejem Borom in Joškom Šavlijem velja za utemeljitelja tako imenovane venetske teorije porekla Slovencev. Napisal je priročnik o krščanskih načelih življenja, sodeloval v delu Svetovnega slovenskega kongresa in bil med ustanovitelji slovenskega kulturnega središča Korotan na Dunaju. Pokojni pater ima veliko zaslug, da je Dunaj do danes ohranil tudi slovenski obraz.

Pater Ivan Tomažič je leta 1986 zaključil svoje delo v Korotanu. Do leta 1998 je vodil le še manjši dekliški dom Koper v hiši klaretincev in bil do svojega devetdesetega leta bolniški kaplan za ostarele. Potem se je vrnil domov in do smrti živel v domu za starejše občane v Ilirski Bistrici. Tu je, kot je zapisal, v miru preživel zadnje dni svojega življenja. V enem od zadnjih pisem znancem je zapisal: »Zdaj moje moči pešajo. Naj se zgodi božja volja.«