Dobre in pozitivne zgodbe

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / torek, 25. marec 2014 / 09:18

Po vseh teh letih gostovanja na socialnem omrežju sem se naveličal gledati in brati samohvale v obliki: kje sem bil, kakšen sem, kaj imam, kam grem, kaj znam. No, če kdo napiše, kaj zna, mi je še všeč, ker je v trenutnem stanju brezposelnosti to lahko koristno izpostavljanje nekomu, ki ravno potrebuje nekoga, ki nekaj zna …

In ko sem ugotovil, da moji slovenski prijatelji ne znajo nič drugega pokazati in povedati, razen samohvale, sem se povprašal o kakovosti mojih prijateljev. Saj sem jih sam poklikal, sam sem jih sprejel med »prijatelje«. Torej sem si sam kriv. Ne vem, kako se znebiš virtualnih prijateljev, ne vem, če bi si sploh upal dovoliti nekoga odklikati s seznama prijateljev … Prijatelji, prijatelji … Na socialnem omrežju so besede Prijatelj, Všeč mi je in Čivk največkrat slišani. To razumem, saj je zaradi tega tako zanimivo biti tam. Manjkal mi je samo še en indic, ki bi me dokončno odkliknil s socialnih omrežij. Na živce mi gredo sklonjene glave, zlomljeni vratovi, krive hrbtenice in … in »ličkanje« telefonov na dotik. Na živce mi gre drsenje prstov po ekrančkih in otopeli pogledi na všečkanje in vso tisto porabo časa, ki se nikoli več ne vrne.

Ampak meni gre tako ali tako marsikaj na živce, tako da nisem ravno merodajna oseba, ki bi lahko v tej smeri podala kake uporabne nasvete. In ko je moj prst čakal tisti zadnji klik, je moja fejs­buk-prijateljica napisala, da noče več brati o preteklosti, o belih in rdečih partizanih, ne o levih, ne desnih, ker jo boli tista stvar za preteklost, in da jo zanimajo samo dobre zgodbe. Nujno potrebuje dobre, pozitivno naravnane zgodbe! Rada bi brala pozitivne zgodbe!!! Dvignil sem obrvi in se hkrati počohal za ušesom. Mar ni socialno omrežje polno dobrih zgodb, ki jih tako veselo všečkamo? Mar ni dobra zgodba že to, da nekdo prilepi slikico, na kateri se vidi, da uživa v Kranjski Gori, Benetkah, Toskani, Parizu … Ni!? Ni. Zato ni, ker to ni zgodba, ampak samo slika, pod katero je nekaj besed ali pač samo stavek, kako se imajo fino tam, kjerkoli že so! Torej, to ne spada med dobre zgodbe. Časopisi, revije, radio, televizija so prepolni slabih, utrujajočih zgodb, ki so vse prej kot pozitivne? Drži resnica, da se danes zlahka znebiš pesimističnih in slabih zgodb. Bereš, gledaš in poslušaš pač tisto, kar te veseli, in si ne dovoliš, da ti kdo prestavi kanal, vsili časopis v roke ali predvaja glasen zvok iz zvočnikov na temo, ki te ne zanima. In ko sem prebral prijateljičin obup in željo hkrati, sem hotel njene besede deliti z vsemi drugimi prijatelji, a jih nisem. Zakaj ne, še danes ne vem. Verjetno zato, ker sem že obupal nad ljudmi, ki čakajo dobre, pozitivne zgodbe. Verjetno zato, ker sem postal zagrenjen državljan, ki je podlegel slabi klimi, ki se vali po deželi. Ničkolikokrat sem samega sebe zalotil s prstom na daljincu, ki se je ustavil na programu, ki je prikazoval bedo in obup, socialno dno. In potem nisem več znal presoditi, ali je to realnost ali pa samo slaba zgodba, ki je skregana z pozitivnostjo. In ker sem športnik po duši in srcu, sem si večkrat rekel, da je treba glavo držati gor, da je treba imeti jasen cilj, ki je seveda dosegljiv, in da se je treba boriti, boriti, pozitivno razmišljati in uspeh bo prej ali slej tu. Nikoli se ne predati! A kaj, ko se človek utrudi. Vedno se utrudi in potem postane realen, ker se realnost prikazuje vedno ob najbolj gledanih terminih, na prvih straneh in se posluša takrat, ko je največ ljudi ob zvočnikih, mar ne? Danes je človek lahko pozitiven ... edino na doping kontroli, pravijo športno naravnani ...

In kljub temu njene potrebe po dobrih in pozitivnih zgodbah nisem delil z vsemi drugimi. V nekem trenutku sem se odločil, da najprej poskusim pri sebi pomesti, potem pa bom svojo izkušnjo delil še z drugimi. Za trenutek sem se odločil, da postanem pozitiven pisun. Pozitivci se nam reče, veste. Torej, pisal bom samo dobre zgodbe, ki bodo bralca usmerile proti luči, proti veselju do življenja, proti pozitivnim časom. Ne, nisem se pridružil Pozitivni Sloveniji, ampak pozitivnim ljudem. Iskal jih bom, ker vem, da niso izumrli. Skrivajo se nekje v ilegali in čakajo, da tale negativna navlaka zgubi moč, da usahne prepričanje, da živimo najslabše zgodbe tega sveta.

In tako se nisem odklikal iz socialnega omrežja niti ne iz pozitivnega življenja. Skušam preživeti hude čase in se izogniti ljudem, ki ti črpajo zadnje kapljice energije. Ne vem, če mi bo uspelo, ampak če pomislim na lastnosti športne duše, ki še vedno v meni tli, mi mogoče celo uspe. Vas bom sproti obveščal …