Čez mejo

Dobrač (2166 m) - Sila potresa v 14. stoletju in gora je klonila pod uničujočo močjo. Na njenih strminah je do leta 2002 delovalo smučišče. Od vznožja do vrha nam turnosmučarski vzpon obeta lepo smučarijo.

Pisalo se je leto 1348, ko se je ob silovitem potresu v Ziljsko dolino zrušilo skalovje z Dobrača, mogočnega masiva, ki ga opazimo tako s Karavank kot z Julijcev. Še danes so dobro vidne posledice po­tresa, ki je spremenil tudi strugo Zilje, ki je takrat poplavila dobršen del doline. Vrh njega danes stoji stolp avstrijske televizije, ki v višino meri krepko prek 150 metrov.

Dobrač je s svojimi 2166 m čudovit turnosmučarski cilj, saj trasa vzpona poteka po strminah nekdanjega smučišča. Do leta 2002 je namreč tod delovalo smučišče, nato pa so žičniške naprave podrli in s tem zaščitili naravo. Danes je gora cilj številnih turnih smučarjev. Lahko rečem, da v vseh vremenskih razmerah, saj je gora zaradi velike poraščenosti precej varna pred plazovi. Če Dobrač želimo doživeti v vsej njegovi mogočnosti, se ture lotimo iz vasi Sveti Duh/Heiligen­geist, kjer je bilo nekoč spodnje parkirišče. Če pa nam precejšnja višinska razlika predstavlja problem, si vzpon lahko precej skrajšamo, saj je cesta Vi­llacher Alpenstrasse, ki pripelje do nadmorske višine 1773 m, splužena. Vendar to posledično pomeni, da bomo tudi smučali precej manj.

Zapeljemo se prek Korenskega sedla do Beljaka in po obvoznici nadaljujemo proti Plajberku/Bad Bleiberg/ in Svetem Duhu/Heiligen­geist. S parkirišča stopimo na travnik, ki poteka vzporedno s cesto, nad kmetijo jo prečimo in se začnemo po položnem terenu počasi vzpenjati. Da bi se izgubili, je nemogoče, saj nam smer vzpona kaže poseka nekdanjega smučišča. V spodnjem delu imamo dve možnosti: levi, strmejši krak, kjer hitro pridobimo višino, ali pa desni, ki je položnejši. Na križišču obeh krakov strmina malce popusti. Pot vzpona nas usmeri levo, na naši levi strani je majhna hiška, katere streho trenutno prekriva debela plast snega, da je videti, kot bi nekdo delal prerez snežne odeje. Smer vzpona zavija desno, na naši levi in desni je gozd. Vzpenjamo se po precej širokem pobočju, ki pa višje zavije levo in se malce zoži. Ko strmina malce popusti, lahko mimo še ene hiške nadaljujemo narav­nost, kar nas pripelje skoraj na parkirišče Rosstratte, 1773 m, lahko pa zavijemo desno v strm breg, kjer v okljukih hitro premagujemo strmino. Pobočja dajejo vedeti, da je bilo tukaj nekoč smučišče, čeprav širjave niso v avstrijskih gorah nič čudnega. Na vrhu hribčka dosežemo zra­trakirano pot, ki vodi pešce proti vrhu Do­brača. Cesto prečimo in nadaljujemo po levi strmini, ki nas pripelje na enega od vrhov grebena Dobrača, na Zehnernock, 1956 m. Z njega se malce spustimo in nadaljujemo proti televizijskemu pretvorniku, ki ga vidimo pred seboj, in koči Ludwig Walter. Levo od pretvornika je t. i. nemška cerkev, ki je najviše ležeča cerkev v Evropi. S prvega vrha se rahlo spustimo in povzpnemo do mogočnega križa, znaka upanja in miru, pod katerim stoji slovenska cerkev. Vrh, do katerega vodi ozek in izpostavljen greben, nas nagradi s čudovitim razgledom: Vzhodni in Zahodni Julijci, vzhodne Karnijske Alpe, Visoke Ture z najvišjim Velikim Klekom/Grossglocknerjem. Do vrha Dobrača smo potrebovali približno tri ure in pol.

V dolino smučamo po poti vzpona. Običajno je smučanje odlično; še najboljše, če ujamemo globok pršič ali pa ravno ta prav »puterček«.

Nadmorska višina: 2166 m
Višinska razlika: 1300 m
Trajanje: 4 ure in 30 minut
Zahtevnost: 2 / 5