Vem, da bo še vse dobro

»Kar pridi na obisk, spila bova kavo, se malo nasmejala, pa bodo težave, ki jih imam, manjše,« mi je dejal Marjan Matijevič, ko sem ga poklicala v Gorenjo vas, kamor se je preselil z družino, potem ko mu je podrto drevo uničilo zadnjo steno hiše do te mere, da je življenje v njej postalo za bivanje nevarno.

»Da smo le ostali živi, pa smo hvaležni,« nato nadaljuje s svojo znano vedrino, katere se še tako turobno in pesimistično naravnani hi­tro nalezejo.

Med pogovorom omeni, da je hrano, ki se jim je po odklopu električne energije v skrinji odtajala, kuhal za vse sotrpine, ki so podobno kot on in njegova družina težke trenutke preživljali v prostorih Gasilskega doma na Sovodnju. K mizi smo povabili tudi gasilce, novinarji, ki so se skupaj z njimi prebili do vasi, pa prav tako niso odšli lačni,« skromno doda.

Težko si je predstavljati trenutke, ko se nam povsem nepričakovano življenje sesuje v prah zaradi ene same smreke, ki z vso silo prileti v zadnjo steno hiše ter v trenutku uniči domala vse, kar smo dolga leta skrbno in z ljubeznijo ter odpovedovanji ustvarjali.

Marjan in njegova žena Terezija v nesreči nista ostala sama in odrinjena na stranski tir.

»Poklical sem gasilce, na srečo do vasi, kjer stoji gasilski dom, ni daleč. Nemudoma so se odzvali na pomoč. Vse, kar se je zgodilo potem, se je odvijalo z veliko naglico, kajti bivanje v ranjeni hiši, ki se ni mogla braniti pred ječanjem z žledom okovanih dreves, je bilo nevarno. Danes, ko je najhujše mimo, se mi včasih zdi, da so nas na začetku februarja tlačile le hude nočne more,« nato nadaljuje, medtem ko zase in za sina pripravlja izdatno malico.

Ko bodo gozdarji počistili polomljeno drevje, če ne drugje, vsaj tam, kamor nam seže oko, bo marsikdo hitro pozabil na težke trenutke brez elektrike, interneta in televizije. Usoda nam bo vrgla pod noge nova polena, »žledovske« nočne more pa si bomo potisnili v spomin.

A Marjan upa, da se to ne bo zgodilo.

Ne predstavlja si, da se ne bi mogel nikoli več vrniti v ljubljeni Sovodenj, na katerega se je od prvega dne, ko je stopil z avtobusa in spustil potovalko kraj nog na tla, zelo navezal. Boleče se zaveda, da hiše, v kateri je pustil nešteto udarniških ur, tudi zdravja, sam ne bi zmogel popraviti toliko, da bi se vanjo lahko brez pomoči dobrih ljudi, znova vselili.

Od nekdaj je želel biti na svojem

»Davnega leta, bilo je 15. avgusta 1965, sem prišel na Sovodenj. Najprej sem bil podnajemnik, ni bilo lahko. Ves čas sva z ženo šparala, se odpovedovala skušnjavam v želji, da se z družino preselimo na svoje. Dan, ko smo kupili starejšo hišo, ki je bila sicer potrebna popravila, je bil nepozaben. Počasi, vsako leto nekaj, smo jo popravljali, večino kar sami. Pomagali so tudi otroci. Le včasih, ko smo že mislili, da smo prišli do konca, pa smo v steno, ki je bila lesena, zabili žebelj, ob tem pa je zazijala luknja, ki se je vedno bolj širila, sem globoko vzdihnil. Počakal sem, da je slaba volja minila, potem pa je padla odločitev: vse stene smo podrli in jih na novo pozidali. 2002 se nam je rodil najmlajši sin. To pa je bil tudi prelomni trenutek, ko smo se vselili v novi dom. Tistega dne ne bom nikoli pozabil, sreče, ki smo jo doživljali, pa prav tako ne.«

Marjan je že od nekdaj želel biti na svojem. O tem je sanjal, kar pomni. Hvala bogu, takrat mu je služilo še zdravje, bil je tudi močan, odločen, poln vedrih mi­sli, ki jih v njegovem srcu ni nikoli zmanjkalo. Da bi ga kdaj videli slabe volje? Ne. Če se je le dalo, je vse težave premagal z optimizmom in smehom.

V najin pogovor se je vmešal starejši sin Erik ter dodal, da sedaj, ko so preseljeni v Gorenjo vas, pogreša ptičje petje, šumenje krošenj dreves, vonj po naravi.

Njegovim besedam je prikimal tudi Marjan: »Vsako jutro, preden sem šel v službo, sem že pred peto uro stopil čez prag in zadihal s polnimi pljuči, se »pogovoril« z naravo okoli sebe, ter se potem lahek in radosten odpeljal proti Škofji Loki, kjer sem zaposlen v podjetju Knauf Insulation.«

Prvega februarja ne bo nikoli pozabil

Kljub vedrini, ki jo izžareva, prvega februarja, ura je kazala pol sedmih zvečer, ne bo nikoli pozabil.

Ko je smreka padla na hišo, so ob sveči – elektrike ni bilo – sedli za mizo, k večerji. Sin Tilen je ravno stopil skozi vrata, ko je močno zaropotalo. Če bi se le za spoznanje bolj obiral, kdo ve, kaj bi bilo, saj se je drevo zrušilo na njegovo sobo, veje so ležale vse križem, tudi po postelji. Vsi so se ustrašili, Marjan je stekel ven, in za trenutek onemel ob prizoru, ki ga je zagledal.

»Če bi bil črnogled, bi me šok razorožil in spravil na kolena. Na srečo me je življenje že dodobra izklesalo. Zaradi težkih preizkušenj, ki jih imam za seboj, zmeraj gledam naprej z upanjem, dobro voljo, vedrino. Le tako se nam pokaže kakšna pametna rešitev, če glave ne tiščimo v tla. Veste, imel sem že veliko zdravstvenih težav. Od vnetja trebušne slinavke v letu 1978 do sladkorne bolezni. Doživel sem možgansko kap, pred leti se me je lotilo še srce. Življenje mi je dragoceno, zato se hočem zmeraj boriti.«

Sovodenjčani ga imajo zelo radi.

Verjame v dobre ljudi

»Zmeraj pravim, da se moramo prilagoditi okolju, kjer živimo. Če to storimo, potem nas ljudje sprejmejo, vzamejo za svoje,« je našel odgovor za dobre medsebojne odnose.

Na koncu sva pokramljala še o tem, kaj bo treba postoriti pri hiši, preden bo vnovič nared za vselitev.

»Najprej bo treba sanirati streho, pod njo pa narediti betonsko ploščo. V hišo že ves čas, ko dežuje, zamaka. Sicer je pohištvo zaščiteno s folijo, a čeprav vsak dan vodo zlivam stran, bo treba tako prostore kot zidove dodobra presušiti.«