Preživetje pokrajin

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
nedelja, 11. maj 2008 / 06:00

Ustanovitev pokrajin je eden ključnih projektov sedanje vlade, vendar vse kaže, da do konca štiriletnega mandata ne bo uspel.

Zgodba o pokrajinah sicer ni nekaj novega, razmišljanje o njih je povezano z vzpostavljanjem lokalne samouprave iz srede devetdesetih let, ko so bile v Sloveniji na novo ustanovljene občine. Vendar je ta proces za več let zastal in bil znova oživljen v tem mandatu. S soglasjem za spremembo ustave so uspeli ustvariti možnost za ustanovitev pokrajin. Vlada je pripravila sveženj šestih temeljnih pokrajinskih zakonov, ločeno so prišli že v državni zbor. Enotnost, ki sta jo koalicija in opozicija pokazali pri spremembi ustave, pa se je ob obravnavi pokrajinske zakonodaje razblinila. Jabolko spora je zakon o ustanovitvi pokrajin, ki določa območja, imena in sedeže pokrajin, vlada je zaradi tega pokrajinski zemljevid risala večkrat. Sporno je bilo tako njihovo število, kot tudi vključenost posameznih občin ali območij v določene pokrajine. Tako so se denimo na kamniškem koncu jezili kar dvakrat: prvič jim ni ugajala možnost, da so zajeti v osrednje-slovensko pokrajino s središčem v Ljubljani, drugič pa se jim ni zdelo realno, da bi bili v pokrajini skupaj z zasavskimi občinami. Po najnovejšem predlogu so spet v osrednje-slovenski, le da tokrat brez Ljubljane. Namesto štirinajstih pokrajin, kolikor naj bi jih bilo po prvotnem vladnem predlogu, je sedaj predlaganih dvanajst pokrajin plus glavno mesto, ki ima poseben status. Koalicija in opozicija sta glede tega še vedno razdeljeni, tudi znotraj koalicije so razhajanja zaradi prevelikega števila pokrajin. Soglasje k pokrajinah naj bi sedaj poiskali na referendumih.

Kje je v tej zgodbi Gorenjska? Sodeč po njeni umestitvi na pokrajinski zemljevid je imela vlada z njo še najmanj težav. Zajema 18 občin, kjer se ljudje nesporno čutijo tudi Gorenjce, njeno geografsko (in zgodovinsko) zaokroženo območje šteje okoli 200 tisoč prebivalcev, gospodarsko bi bila pokrajina po oceni strokovnjakov zmožna preživeti. Regija bi morala biti toliko velika in imeti toliko prebivalcev, da bi imela možnost, da se sama ekonomsko preživi, sicer bi to prineslo veliko nove birokracije, ki bo sama sebi namen, meni župan mestne občine Kranj Damijan Perne. O takšni Gorenjski bi si bili načelno enotni tudi vsi župani na Gorenjskem, če ta ne bi bila umeščena v širši okvir (sedaj) ducata slovenskih pokrajin in če ne bi bil tudi predvideni način financiranja takšen, da za manjše in razvojno šibkejše pokrajine predvideva tudi finančno pomoč države. Tako pa župani občin na »zgornjem« delu Gorenjske menijo, da bi bila Zgornja Gorenjska (z občinami od Radovljice »navzgor«) ob sedaj predlaganem številu pokrajin lahko samostojna. Če bi bilo pokrajin od šest do osem, pa bi tudi oni podprli enotno Gorenjsko. Župan občine Jesenice Tomaž Tom Mencinger je dejal, da je razlog za takšno razmišljanje prav dejstvo, da izračun pokaže slabšo razvitost gornjega dela Gorenjske, zaradi česar bi samostojna pokrajina dobila več financ od države. Vsebinsko pa bi bila tem skupna tudi turistična povezava.