Greatest hits Gorazda Vahna

V Kulturnem centru slikarjev Šubic v Poljanah je na ogled razstava, pravzaprav pa na voljo vstop v čarobni pravljični svet ilustracij Gorazda Vahna.

Poljane – Sapramiška, Pekarna Mišmaš, Coprnica Zofka, Sovica Oka, Zvezdica Zaspanka in lani ob evropskem prvenstvu v košarki Lipko in Košorok, ob tem pa mnoge iskrive podobe, ki jih srečujemo v revijalni periodiki za otroke in mladino, v šolskih učbenikih in še kje, že skoraj dvajset let ustvarja avtor iz prve vrste slovenskih ilustratorjev Gorazd Vahen. Kljub obsežnemu ilustratorskem opusu pa doslej ni bilo veliko priložnosti ogledati si njegova dela na enem mestu. »Pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem imel zadnjo razstavo, najbrž leta 2000, ko sem praznoval prvih pet ustvarjalnih let po zaključku študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ko sem doma iskal originalne ilustracije, sem razmišljal, da dejansko že štirinajst let nisem imel samostojne razstave. In priznam, ko sem pripravljal dokončno selekcijo del zanjo, sem bil zelo vesel, da bom lahko spet pokazal ilustracije, ki jih ljudje manjkrat vidijo. Poleg tistih, ki so v obtoku v popularnih slikanicah in so vselej na ogled, sem zato tokrat izbral tudi take, ki sem jih narisal za enkratno uporabo v revijah, učbenikih in podobno,« je svoj jagodni izbor ilustracij, ki jih v Poljanah razstavlja na povabilo Borisa Oblaka, vodje galerije v Kulturnem centru slikarjev Šubic v Poljana, povedal Gorazd Vahen: »Pravzaprav sem dvojno zadovoljen, ker vem, da kadar med ilustriranjem uživam sam, bodo ob gledanju uživali tudi otroci.«

Vahen je najprej želel risati stripe, kasneje pa ga je pritegnilo grafično oblikovanje, zato je sprva v okviru ljubljanske akademije študiral na oddelku za vizualne komunikacije. Sredi študija pa se je navdušil nad ilustracijo in kmalu spoznal, da je prav v ilustriranju našel tisto zadovoljstvo, ki ga moraš imeti v poklicu, da ga lahko zares dobro opravljaš. »Ko sem še za časa študija dobil prvo naročilo od likovnega urednika Pavleta Učakarja pri Mladinski knjigi, sem vedel, da je to tisto, kar želim v življenju početi.«

V Poljanah je na ogled okrog petdeset originalnih ilustracij, avtor pa prikazuje tako svoj »greatest hits«, kot sam v duhovitem tonu označuje svoje najbolj znane likovne podobe, seveda pa poleg svojih »longplejk« predstavlja tudi manj znana, a zato nič manj kvalitetna dela. Pri tem je v vsak okvir z več ilustracijami nekako postavil tiste, ki sodijo skupaj in s tem predstavljajo zaključeno zgodbo. Ena od njegovih zgodb je seveda tudi sodelovanje z našo vrhunsko avtorico literature za otroke Svetlano Makarovič. »Iz založbe so me poklicali, če bi ilustriral eno njenih slikanic. In sem dejal, kaj ste nori, jaz rišem helikopterje, komandose in vesoljske ladje, kako bom slikal gobice, koreninice, svet njenih pravljic. Izprosil sem si vikend za premislek in v ponedeljek seveda rekel ja. Če mislim postati resen ilustrator, take priložnosti nikakor ne smem zamuditi,« se spominja Vahen, ki je z Makarovičevo sodeloval pri sedmih osmih slikanicah, med njimi tudi nekaterimi, ki so bile upodob­ljene že pred njim. »Seveda ni bilo tako enostavno ilustrirati Kosovirjev ali pa Pekarne Mišmaš, slikanic, ki sta bili s prvima ilustratorjema že del mojega otroštva. To te kot avtorja zaznamuje, saj na eni strani ceniš delo nekoga pred teboj, na drugi strani pa vidiš, kaj bi ti naredil bolje. Sam rad kakšen detajl v slikanici posvetim prejšnjemu avtorju,« razmišlja Gorazd Vahen, ki je s časoma izgubil strah pred kritiko avtorice, saj se je izkazalo, da imata zelo podoben okus in pogled na to, kakšne naj bi bile živalice in vsi ti junaki, ki jih Makarovičeva opisuje v svojih slikanicah.

»Z njo sem se tudi naučil, da je tisto, ker iskreno čutim, ko ilustriram, tudi edino pravilno. Če jaz »padem noter« pri risanju, bodo tudi otroci ob mojih ilustracijah z veseljem vstopali v ta mali čudoviti svet, ki ga prinašajo slikanice. To je kemija, ki je po­trebna za dobre ilustracije. »Ste kdaj upodobili tudi Svetlano?« ga vprašam, Gorazd pa odgovori, da jo marsikdo želi prepoznati v kakšni lisici na primer. »Saj lisica sploh ni zlobna, ampak samo nima rada, kadar zajci klepetajo neumnosti.«

Kakšen je dandanes ilustratorski kruh? »Mogoče bi lahko živel od ilustracije, če bi delal dneve in noči, odkar imam družino, pa šteje tudi, kakšen je zaslužek na uro. Čas ni več samo moj. Zato slikam in rišem tudi precej komercialnih stvari, kar je plačano bolje, seveda pa si vedno najdem kaj takega, kar ni denar, je pa za dušo. Najti moraš pravo razmerje med obema in seveda ob sebi imeti razumevajoče družinske člane,« odgovarja Gorazd Vahen, ki ima trenutno na delovni mizi tako slikanje za kruh kot za dušo. Predvsem slednje ga veseli: »Najbrž bomo nadaljevali zgodbo o Lipku, ki naj bi šel sedaj na svetovno prvenstvo v košarki v Španijo, ob stoletnici Ježkovega rojstva bodo pri založbi Sanje izdali slikanico z njegovo pesmijo Gusarska. Lotil pa se bom tudi družinske zgodbe. Januarja mi je umrl oče, že pred njegovo smrtjo pa sem začel pripravljati zgodbo, ki govori o njegovi družini med 2. svetovno vojno, o dveh malih ilegalcih v okupirani Ljubljani …« In medtem ko si bomo njegove ilustracije v Poljanah lahko ogledovali vse do konca meseca, bo Gorazd Vahen zagotovo kakšen zanimiv likovni motiv naslikal tudi na Baliju.