
Ostali so le goli zidovi
Pri Markljevih na Hlavčih Njivah je v času žleda pogorela hiša. Marija je pohvalila gasilce, ki so tvegali življenja; upa pa, da se bo na pogorišču dalo zgraditi nekaj manjšega, z vsaj toliko prostori, da bi lahko bila na svojem.
»Življenje nas nenehno preizkuša, a upam, da bomo že kako. Z otroki se dobro razumem, radi me imajo. Ne nazadnje verjamem, da se tudi iz slabega rodi kaj dobrega,« pravi Marija Markelj.
Od tam, kjer je nekoč stala hiša Marije Markelj, seže pogled daleč naokoli. Kadar je lepo vreme, se tudi naključnemu obiskovalcu zdi, da je zašel v še neodkrit košček raja Poljanske doline.
Žled je polomil številna drevesa, ozka pot, ki se prek strmih klancev vije do brega z nekaj hišami, je bila na začetku februarja domala neprehodna. Sredi najhujšega, ko nihče ni niti pomislil, da bi se lahko kaj takšnega zgodilo, je še zagorelo.
Marije ni bilo, na veliko srečo, doma. Ker če bi bila, bi bil pri njej tudi najmlajši vnuk. Tega, kaj bi se lahko zgodilo, če bi ognjeni zublji z neznansko hitrostjo prodirali v sleherni kotiček hiše, si raje ne predstavlja.
Kljub tragediji danes ni brezdomka. K sebi jo je vzel eden od sinov, vseeno pa si srčno želi, da bi se vrnila na svoje, kajti že od takrat, ko so odšli otroci s trebuhom za kruhom, je navajena, da živi samostojno in sama.
»Sem gor sem prišla iz Selške doline, kjer sem živela na domačiji ob Farjem potoku. Z možem sva se naselila v stari hiši, s seboj sva že pripeljala tri hčerke, na Hlavčih Njivah sta se rodila še dva sinova. Vsi smo poprijeli za delo, da smo hišo obnovili in si z leti ustvarili prijeten dom. Imamo nekaj zemlje in pridelujemo za lastne potrebe od zelenjave do krompirja.
Potem sem izgubila moža, otroci so odšli od doma, a se na srečo pogosto vračajo, da mi ni samotno,« pripoveduje Marija. Poznamo jo tudi po tem, da piše pesmi, nastopa na različnih prireditvah, tako v duetu kot v pevskem zboru.
»To, da moram izpovedati, kar mi leži na duši, imam že v sebi,« pripoveduje z umirjenim glasom, ki se mu še pozna »selški« naglas.
»Nekoč sem pisala tudi pravljice in jih pripovedovala otrokom v šoli. Potem sem se posvetila družini, sedaj, ko imam čas, pa se želja po pisanju večkrat pritihotapi na dan.«
Trenutki, ko je izvedela, da ji je v odsotnosti pogorela hiša, so se ji neizbrisno zapisali v dušo. Že sama misel, da bi v zubljih lahko izgubila življenje, je bila grozljiva.
»Ko sem se vrnila, sem se šele soočila s kruto resnico: od hiše, ki je bila moj dom, so ostali le goli zidovi. A bolj kot zase in za svoje brezdomstvo mi je bilo hudo, ko sem videla, kako so trpeli domači zaradi šoka, ki so ga doživeli, ko je zagorelo. Ne morem povedati, kako sem bila vesela, da smo živi in zdravi! Pohvalila bi gasilce, saj so tvegali življenja, ko so stekli v ogenj po plinsko bombo. Če tega ne bi storili, kdo ve, kaj bi še sledilo. Pomagali so tudi sovaščani, saj je bilo treba sproti odstranjevati podrto drevje s ceste, da so imeli gasilci s svojimi vozili prosto pot. Ne vem, če obstajajo besede, s katerimi bi se lahko zahvalila za vso pomoč, požrtvovalnost, za srčnost tistih, ki so nam stali ob strani. Od srca jim hvala!«
Obleke so se napojile z dimom, posoda tudi, na srečo so se ji ohranili albumi s fotografijami. Z veliko ganjenostjo jih je vzela v roke. Ostalo je tudi nekaj ožganih map s pesmimi.
Vsaj nekaj.
Marija upa, da se bo na pogorišču dalo zgraditi nekaj manjšega, z vsaj toliko prostori, da bi lahko bila na svojem. Ve, da bi jo sin z veseljem imel pri sebi, a noče, da bi predolgo motila vsakdanji ritem družine.