Z dobroto premagajmo žled

Stiska človeka, ki ga usoda potisne ob zid, je najbolj zgovorna takrat, ko ni veliko besed in lahko »prisluhnemo« le žalosti v očeh.

Kar nekaj časa sem razmišljala, s kakšnimi mislimi, besedami, spodbudami bi dobrodelno akcijo, o kateri boste, spoštovani bralke in bralci, danes prebirali, pospremila na pot.

Začeti ni bilo lahko, kajti ljudje iz Poljanske doline, o katerih bo tekla beseda, so nekaj posebnega že zato, ker se neradi izpostavljajo. Kot predsednica Območnega združenja Rdečega križa (RK) na terenu pogosto slišim, da raje nimajo, kot da bi se izvedelo, da ''fehtarijo''.

Zelo jih razumem, ne nazadnje sem tudi sama ena od njih.

V težkih februarskih dneh, ki so, na srečo, že za nami, so stopili skupaj in si pomagali po najboljših močeh. Najraje tako in takrat, ko so bili novinarji daleč proč, televizijske kamere pa ugasnjene.

Požrtvovalno delo, ki so ga opravili gasilci, civilna zaščita in posamezniki, je postalo že legendarno. Srčno si le želim, da ga ne bomo prehitro pozabili.

Skozi dolgoletne izkušnje sem se navadila, da je stiska človeka, ki ga usoda potisne ob zid, najbolj zgovorna takrat, ko ni veliko besed in lahko »prisluhnemo« le žalosti v očeh.

Ko je evropski poslanec Jelko Kacin obiskal Sovodenj in se srečal z Marjanom Matijevičem, se ga je pogovor s človekom, kateremu je drevo razdejalo dom do te mere, da se je morala družina za določen čas izseliti, tako zelo dotaknil, da mi je pozneje, ko me je poklical, dejal približno takole: »Kot človek, ne kot politik, te prosim, da pri Rdečem križu nekaj ukrenete in poskrbite, da se bo družini Matijevič pomagalo.«

Res nismo držali križem rok. Kacinovi pobudi o dobrodelni akciji so prisluhnili na Gorenjskem glasu, povezali smo se z vsemi gorenjskimi radijskimi postajami, ki so brez odvečnih vprašanj pristale na to, da so v sredo, 5. marca, izvedle celodnevna dobrodelna akcija za že omenjeno družino.

Po tihem upam, da bomo, morda, zbrali dovolj sredstev, da bomo kaj malega primaknili tudi Zlati in Miranu Malavašič s Sovodnja. Padajoče drevje jima je poškodovalo streho, ki so jo pred nedavnim spet spravili v red. Le tega še ne vedo, kakšen bo račun za opravljeno delo.

Drevje je poškodovalo tudi streho hiše, v kateri prebivata Simona in Viktor Tratnik iz Žirov. A so jo – s pomočjo občine – že popravili.

Še eno zgodbo bi vam rada povedala. Zaupala mi jo je Marija Markelj s Hlavčih Njiv. Požar ji je sredi najhujšega, ko je žled uničeval vse, kar mu je pri­šlo pod roke, v nekaj urah kljub hitri pomoči okoliških gasilcev vzel dom. Sobo ji je odstopil sin, ki živi v nepo­sredni bližini.

Stisnila mi je roko ter zabičala: »Povedala sem ti svojo zgodbo, a te obenem prosim, da moje besede zapišeš tako, da ljudje ne bodo mislili, da sem povsem nemočna in na tleh. Bomo že kako. Še zmeraj smo.«

Srčno si želim, da bo­ste pri naši dobrodelni akciji, ki smo jo poimenovali Z dobroto premagajmo žled, sodelovali tudi vi. Zavedam se, da so časi težki tudi za vas, a sem obenem prepričana, da se da z majhnimi darovi, če jih je veliko, narediti čudeže.

V želji, da bi se odločili prav, vas toplo pozdravljam.