Nova krimska vojna

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 7. marec 2014 / 12:34

Ukrajinska kriza je v minulih dneh dosegla svoj vrh, zlasti na Krimu, ki je na robu nove vojne. Vojna za ta polotok se je bila že pred 150 leti. Takrat so jo Rusi izgubili. Kako bo to pot – bodo Krim znova pridobili?

Bo na Krimu spet vojna?

Obdobje od Napoleonovega poraza pri Waterlooju 1815 do poletja 1914, ko se je pred sto leti začela prva svetovna vojna, je bil čas brez res velikih vojn. Ena od redkih v tem času pa je bila krimska vojna v letih 1854–1856. Rusija je napadla Turčijo, češ da gre osvobajat krščanske brate pod turškim jarmom; dejansko ji je šlo za to, da bi osvojila ožini Bospor in Dardanele in si tako pridobila prost prehod iz Črnega v Sredozemsko morje. Turki so udarili nazaj, a doživeli velik poraz tudi na morju. Ker tak razplet Zahodu ni ustrezal, sta Francija in Združeno kraljestvo podprli Turčijo in napadli Rusijo, glavnina bojev pa je potekala prav na Krimu; najhujša je bila bitka za Sevastopol, vojno luko, ki je v politični in vojni igri tudi zdaj. Krimska vojna se je končala z mirovnim sporazumom v Parizu, Rusija je veljala za poraženo in je potegnila krajši konec. Krim je bil od 1873 ves čas ruski, za Rusijo pomemben zlasti kot pomorsko oporišče in kot letovišče ruskih in sovjetskih elit. V letovišču Jalta so se februarja 1945 sestali »veliki trije« (Roosevelt, Churchill in Stalin) in se dogovorili, kako bodo po bližnji zmagi uredili svet in svoje medsebojne odnose. Takrat je Stalin gostoma razložil, zakaj hoče Poljsko pod svojim vplivom: »Za ruske ljudi vprašanje Poljske ni le vprašanje časti, ampak tudi vprašanje varnosti. Tekom zgodovine je bila Poljska koridor, skozi katerega je sovražnik vpadal v Rusijo. Dvakrat v zadnjih tridesetih letih so naši sovražniki, Nemci, vpadli ravno skozi ta koridor. V ruskem interesu je, da bi bila Poljska močna in trdna, v pri­pravljenosti zaščititi vhod na to območje z lastnimi silami. Nujno je, da bi bila Poljska svobodna, neodvisna in močna. Torej, to ni le vprašanje časti, ampak tudi življenja in smrti za Sovjetsko državo.« Na podoben način po mojem zdaj razmišlja Putin v primeru Ukrajine. Ta je bila zmeraj pod ruskim vplivom, tako pod carji kot v času Sovjetske zveze. Če bi se v naslednjih letih sedanja velika ukrajinska država pridružila EU in Natu, bi bila to velika žalitev ruske časti in geostrateška grožnja sedanji ruski državi. Prehod Ukrajine iz ruskega interesnega območja pod zahodni vpliv se ne more zgoditi brez hudih posledic. Najmanj, kar bo naredila Rusija, je to, da si bo ponovno prisvojila Krim, ki je zgodovinsko gledano itak njen. Skoraj šestdeset odstotkov ljudi na tem polotoku je Rusov, Ukrajincev je le dobrih dvajset odstotkov, tu živijo tudi avtohtoni krimski Tatari, narod turškega porekla. Krimski problem je zagrešil Hruščov, ki ga je leta 1954, po Stalinovi smrti, podaril Ukrajini; domnevno zato, da bi se Ukrajincem nekako oddolžil za vse gorje, ki so ga prestali pod Stalinom. Razmišljal pa je po komunistični »logiki«, podobno kot Kardelj, ko se je z Bakarićem pogajal o Istri. Češ: saj ni važno, kje Krim (Istra) je, saj bo itak v Sovjetski zvezi oziroma Jugoslaviji … Po razpadu obeh federacij se je izkazalo, da sta Hruščov in Kardelj ravnala napačno in zdaj je po mojem samo še vprašanje časa in načina, kako si bo Rusija vzela Krim nazaj. Bo to dosegla po diplomatski poti ali pa bomo priče novi krimski vojni?

Ukrajinci pozivajo, Putin molči

Ukrajinska kriza se odraža tudi v izjavah glavnih akterjev. Aleksander Turčinov, začasni ukrajinski predsednik, 27. februarja: »Ruska črnomorska flota mora ostati v svojih oporiščih na Krimu. Kakršno koli premikanje enot bomo razumeli kot vojaški napad.« Arsenij Jacenjuk, ukrajinski začasni premier, 2. marca: »To je rdeč alarm. To ni grožnja, to je dejansko vojna napoved moji državi. Pozivamo Putina, da umakne vojsko iz te države in spoštuje dvostranske dogovore. Če želi biti predsednik, ki je začel vojno med dvema sosednjima in prijateljskima državama, se je temu cilju pri­bližal na nekaj centimetrov.« Putin pa molči in se premika v kilometrih …

Najbolj iskani poklici v EU

Evropska služba za zaposlovanje (EURES = EURopean Employment Services) objavlja, kateri so najbolj iskani poklici v EU. Tile: sistemski inženir in programer, kuhar, natakar (tudi vodja strežbe in mešalec pijač), strojni inženir in tehnik, prodajalec, računalniški inženir in drugi računalniški strokovnjaki, mene­džer prodaje, elektroinženir in elektrotehnik. Po istem viru imajo Slovenci največ možnosti zaposlitve v Avstriji, Italiji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Za boljšo primerjavo navedimo še povprečne mesečne neto plače v teh državah. Nemčija 2232, Avstrija 2198, Velika Britanija 1992, Italija 1590, Slovenija 1007 evrov.