Olimpijske in naše sanje

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / torek, 25. februar 2014 / 12:27

Če ne bi k nam v začetku meseca pridivjala sneg in ledena ujma, če ne bi dobili malce čudnih in za mnoge precej nelogičnih obvestil o informativnih davkih na nepremičnine, ob katerih smo ugotavljali, da so nekateri pokopani svojci še živi, drugi živi pa so brez stanovanj, če ne bi vsak dan spremljali povečanja števila brezposelnih, če ne bi …, potem bi zadnja dva tedna živeli kot v lepih sanjah.

Začele so se že kmalu po odprtju zimskih olimpijskih iger v Sočiju, ko je Triglavov smučarski skakalec Peter Prevc iz Dolenje vasi kot prvi od vseh naših športnikov stopil na zmagovalni oder in se je prvič dvignila slovenska zastava.

Po zaslugi Tine Maze smo nato kar dvakrat poslušali slovensko himno, še danes pa nam je toplo pri srcu, ko se spomnimo junaških nastopov gorenjskih deklet, predvsem smučarske tekačice Vesne Fabjan in biatlonke Teje Gregorin.

Naši hokejisti so z borbeno igro dokazali, da imamo tudi majhni narodni veliko moč in da ni treba biti vedno le najbogatejši, da ti lahko uspe več, kot od tebe pričakujejo. In ko smo ob spremljanju nastopov naših športnikov in športnic v Rusiji premišljevali, da lepše že ne more biti, je na krilih tako prijateljev olimpijcev kot navijačev sedmo in osmo odličje za Slovenijo osvojil še tržiški deskar Žan Košir.

Krivično bi bilo, če bi uspehe naših športnikov na olimpijskih igrah sodili le po zmagah in odličjih, saj verjamemo, da so na tekmah in še prej na pripravah vsi naredili, kar so bili v teh trenutkih največ sposobni. Tudi četrta, peta mesta in druge uvrstitve bodo zapisani v zgodovino; v spominu športnikov in vseh nas, ki smo jih spremljali, pa bo zagotovo še bolj ostal občutek, da smo se vsaj dobra dva tedna počutili povezani med seboj.

Celo tisti, ki jim za šport in rezultate ni prida mar, so vedeli, kdaj je treba stiskati pesti, in se veselili s športnimi navdušenci. Olimpijski duh je združil športnike in z upanjem na boljše čase tudi vse druge. Veselili in sanjali smo z našimi dekleti in fanti, za nekaj dni smo pozabili, kaj nas deli, saj nas je združeval olimpijski duh.

V nedeljo je ugasnil olimpijski ogenj in za Slovenijo najuspešnejše igre doslej so se končale. Spet se začenjajo pogovori o starih temah, o težavah, o krizi, o nestrpnosti vseh vrst. Na olimpijske sanje počasi pozabljamo, za olimpijski duh, ki so nam ga v zadnjih dveh tednih pričarali naši športniki, si želimo, da bi nas spremljal še naprej in ga nikoli več ne bi pozabili.