Sto en cvet za stoprvi rojstni dan

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Razvedrilo / nedelja, 12. julij 2015 / 10:27

»Če se dela z ljubeznijo, nobena stvar ni težka,« prepričano pove Metka Kavčič, ki je v tržiškem Domu Petra Uzarja v ponedeljek praznovala stoprvi rojstni dan. Preživela je cesarja, kralja, nekaj predsednikov, tri vojne pa pet oziroma šest držav, čeprav se je preselila le iz Loma v Tržič in potem v Ročevnico.

Tržič – »Še bomo vriskali in še bomo peli,« je bila napitnica Metki Kavčič za njen stoprvi rojstni dan 6. julija. Kako še vedno močan stisk roke ima ta čila gospa in kako zelo se je razveselila šolskega zborčka iz Podružnične šole Lom pod Storžičem, ki ji je zapel nekaj lepih ljudskih. Še toliko bolj je bila vesela, ko si otrokom niti najmanj ni bilo težko vzeti čas med počitnicami in priti k slavljenki častitljivih let. Sto en cvet ji je podarila direktorica doma Anamarija Kejžar in še en barvit šopek tržiški župan Borut Sajovic, torto z voščilom Vse najboljše pa je spekel domski vodja kuhinje Franci Ajdovec. Pozdrave sokrajank in sokrajanov iz Loma je slavljenki prenesel Janez Slapar Temšak in ji voščil v rimah, ki so nastale izpod njegovega peresa.

Metka Kavčič se je rodila leta 1914 v Lomu pr' Robež'. To je kmetska domačija, pri kateri je bila tudi gostilna, in to prva na vasi. V družini je bilo osem otrok in dosti skrbi za mamo, saj je oče moral k vojakom. V šolo so otroci hodili iz Loma v Tržič, in to v vsakem vremenu, naj je bil dež, nevihta in tudi snega do kolen, ni bilo nobene ovire. Stoenoletnica takole 'poroča' v svojem življenjepisu: »Mene je pripeljal čas res srečno na življenjsko pot. Še kot dijakinjo obrtne šole me je našel fant, kasneje mož, in skoraj nisem doumela, kaj se godi. Kot mož in žena sva takoj naročila dva otroka, fanta, in živeli smo z moževo mamo res veselo družinsko življenje. Dela sem imela mnogo, zato nisem hodila delat v tovarno. Poleg hišnih opravil sem šivala copate za čevljarja. Norma je bila dvajset parov na dan. Dan je bil pri tem delu prekratek, moral si 'doštukati' še v noč. 'Življenje pa teče in ne reče, le nasmeh je bolj grenak.' Tudi nama z možem se je drugače obrnilo. Otroka sta dorasla in šla v svet iskat sreče. Mama je tudi umrla. Ostala sva z možem sama. Meni pa se je zahotelo, da grem poskusit, kako se 'hodi na šiht'. Pri petdesetih letih sem si nakopala kar tri poklice. Prvi poklic je bil, da kuham malico za sedemdeset ljudi. Potem sem bila šefinja prve Delikatese v Tržiču. Medtem mi je umrl mož in ostala sem sama in sem si zaželela mir. Sledil pa mi je še tretji poklic. Zasledili so me mesarji in rekli: 'Samevali pa ne boste.' Povabili so me v delavnico in me takoj imenovali za mesarskega pomočnika.«

In veste, kaj še pravi Metka Kavčič, ki očal še za branje ne potrebuje, kaj šele za kaj drugega? »Ljubiti življenje, naravo in delo pa bo lep uspeh imelo.« Za rojstni dan si je zaželela preživeti nekaj dni v domačem okolju, s sinovoma. In kako dobro še skuha v domačem loncu.