Nesreča kot spodbuda

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. februar 2014 / 06:00

Končno! Po štirinajstih dneh odklopa smo v soboto popoldne tudi v krajih na skrajnem jugu Poljanske doline dobili elektriko. To pot zato ne bom več težil s temi rečmi, poskusil bom raje razmisliti, ali je mogoče, da se iz te »žledokalipse« porodi tudi kaj dobrega. V prihodnjih tednih, mesecih, mogoče celo nekaj letih bodo gozdni delavci pri nas gotovo med najbolj iskanimi; tako tisti, ki so za to delo strokovno usposobljeni, kot vsi drugi, ki so za takšno delo le priučeni oziroma si bodo v gozd sploh upali. To delo bo namreč ponekod zelo nevarno in kdor ga vsaj malo ne obvlada ali pa je ihtave narave, naj se ga raje ne loteva. Manj gotovo je, kaj bo z vso to lesno polomijo, ki jo bodo uspeli potegniti iz poškodovanih gozdov. Jo bomo spet pod ceno prodali Avstrijcem in Italijanom ali se bo končno tudi doma našlo več podjetnih posameznikov, ki bi lahko iz tega naredili kaj več. Lastniki gozdov na mojem koncu trdijo, da tisto, kar je bilo od žleda odlomljeno, še za drva ne bo dobro, ker se je odlomilo v času mlade lune. Tisti deli debla, ki so ostali povezani s koreninami, pa bodo za ta namen v redu, če bodo požagani v času naslednjih starih lun. Tisti, ki se z lesom ukvarjajo bolj industrijsko, na te reči itak ne gledajo. To je podobno kot z rejo domačih živali in zelenjave. Če rediš in prideluješ zase, boš že gledal, s čim jih boš krmil in gnojil; če je za prodajo, pa to ni več bistveno.

Izpostaviti sem hotel nekaj drugega – vprašanje, ali je ta lesna polomija lahko spodbuda za drugačno in bolj podjetno ravnanje z lesom, ki je poleg vode glavna slovenska surovina. Slovenija je bila še nedavno velesila v predelavi lesa, zlasti v pohištveni industriji. Spomnimo se samo Slovenijalesa – koliko podjetij za proizvodnjo in prodajo pohištva je združeval! In koliko slovenskega lesa je bilo pod to svetovno poznano firmo predelano. Sekali so celo v Centralnoafriški republiki, ki ji je vladal Titov neuvrščeni prijatelj in poznejši ljudožerski cesar Bokassa. Od tega slovenskega lesnega velikana je komaj kaj ostalo, večino slovenskega lesa pa zdaj kot hlodovino odpeljejo čez mejo. Naša vlada v zadnjem času najema vse večje kredite, ki pa so namenjeni le odplačevanju dolgov. Puf na puf. Kako spodbudno bi bilo, če bi se vsaj del tega denarja uporabil za spodbujanje projektov, ki bi oživili gospodarstvo. Že nekaj časa se med takšnimi razvojno in trajnostno naravnanimi projekti omenjajo: domača predelava lesa, energetska prenova stavb, prehod na obnovljive vire energije, večanje prehranske samooskrbe, obnova cestnega in železniškega omrežja, spodbujanje javnega prevoza, zeleni turizem … So to le fraze ali pa bo iz tega dejansko kaj nastalo?!

Če bomo čakali, da bo te projekte spodbudila Smithova »nevidna roka« trga in kapitala, potem iz njih ne bo nič. Vse te proizvodnje v svojih začetkih ne morejo biti dobičkonosne in zato se jih zasebni kapital izogiba. Tu bi morala vmes poseči država in vse te projekte tudi finančno spodbuditi. Ko bi enkrat stekli, bi gotovo ne prinašali izgube. Potreben je slovenski »New Deal«, je v enem svojih zadnjih člankov zatrdil Marcel Štefančič jr. Leva fraza levega avtorja? Odgovor je odvisen od sedanje vlade, ki naj bi bila pretežno leva. Če je res, bi morala kaj narediti prav v tem smislu. Pomislite, kako spodbudno bi bilo, če bi denar, ki smo zvalili v črno luknjo TEŠ 6, naložili v omenjene razvojne projekte! Če denarja ni, bi si ga morali tudi za ta namen sposoditi. Kaj je bolj pomembno – reševanje zavoženih naložb ali razvoj?