Imajo tudi tekmovalne ambicije
Malo je športov, s katerimi bi se lahko ukvarjali najtežje gibljivi ljudje na invalidskih vozičkih. Boccia pa je na Gorenjskem združilo sedmerico, ki si želi razgibavanja, druženja in ima tudi tekmovalne ambicije.
V Megacentru v Kranju na igrišču za badminton, ki se z nekaj dodatnimi črtami hitro spremeni v poligon za boccio, trenirajo vsako soboto popoldne. So dekleta in fantje, stari od šestnajst do štirideset let, doma od Kamnika do Ljubljane, združeni v društvu Panta Rei, ki si želijo športa, druženja, tekmovanj … Trener Tone Štih, ki edini ni na invalidskem vozičku, jih v dveurnem tedenskem treningu pripravlja na prihodnja tekmovanja. Prvo bo aprila v Kamniku.
Tone Štih nam razloži osnovna pravila tega športa, ki je tudi olimpijska disciplina: leta 1984 se je kot športna panoga namreč uveljavila na paraolimpijskih igrah v korejskem Seulu. Z boccio se ukvarjajo težko prizadeti ljudje s cerebralno paralizo ali mišično distrofijo. Lahko jo seveda igrajo tudi drugi, a v mednarodnem merilu je to igra, rezervirana za najtežje invalide.
»Boccia se igra v notranjih prostorih, na dolgem, označenem igrišču (12,5 x 6 m), z usnjenimi balinčki. V kompletu je 13 balinčkov, beli ter po šest rdečih in modrih. Igro vselej začne rdeči. Osnovni cilj igre je barvni balinček čim bolj približati belemu, imenujemo ga »jack«. Ekipa tekmovalcev je mešana, sestavljena iz moških in žensk. Med seboj igrajo lahko posamično ali v skupinah, obstaja sicer tudi igra dvojic, a je pri nas ne igramo. Točke dobi tista ekipa, ki ima svoje balinčke bliže belemu balinčku. Za vsako žogico, ki je bliže belemu balinčku kot nasprotnikova, dobi točko. Športniki so razvrščeni v štiri kategorije glede na invalidnost: BC1, BC2, BC3 in BC4. Pri igri posameznikov je tekma sestavljena iz štirih setov, vsak igralec ima po šest balinčkov, eden rdeče, drugi modre. Beli balinček pa igralca mečeta izmenično, vsak dvakrat. Pri igri skupin, v katerih so po trije igralci in rezerva, pa igra sestoji iz šestih nizov. Vsak igralec ima po dva balinčka, belega pa meče vsak enkrat. Pri igri so omejeni tudi časi.« V skupinski igri je vključen tudi vsaj en igralec, ki mu je dovoljena pomoč asistenta.
Boccio igrajo v šestdesetih državah sveta. Tudi v Sloveniji se lepo uveljavlja, v kranjskem društvu Panta Rei pa so s predstavljanjem in promocijo tega športa na Gorenjskem začeli minulo jesen. »Boccia je prilagojeno dvoransko balinanje za hendikepirane osebe, a je še veliko več: je medsebojno spoznavanje in druženje v duhu zdrave tekmovalnosti, šport, prek katerega se socialna mreža invalidov hitro širi,« je prepričana predsednica društva in zavzeta igralka boccie Alma Đikić. »Na treninge prihaja sedem ali osem ljudi, dovolj, da smo ustanovili svojo ekipo, s katero bomo sodelovali na ligaških in državnih tekmovanjih. V uspeh ne dvomimo!« Ta čas iščejo donatorje, ki bi jim pomagali, da se opremijo z lastnimi balinci. Le 16-letni Tim ima svoje, sicer pa si jih za treninge izposojajo pri obalnem društvu za cerebralno paralizo. Komplet namreč stane 400 evrov. Potrebovali bi vsaj dva kompleta, pravijo, radi pa bi imeli tudi enotne majice, potiskane s svojim in z logotipi svojih donatorjev. »Razposlali smo prošnje donatorjem, ki bi nam omogočili, da se ukvarjamo s tem športom,« pove Alma in doda še račun društva za kvalitetnejše življenje hendikepiranih oseb Panta Rei, kamor lahko ljudje nakažejo svoj prispevek: SI56 2900 0005 0010 050.