Do Križovca in še naprej do Planine pod Golico

Čisto navaden izlet bi to bil, takšne sem poleti z biciklom opravljal v kakšni uri, a kaj, ko se je ob vdiranju v belino slišala snežna simfonija, ki se je lovila skozi objektiv ...

Da bodo pogledi teh, ki so morali v sobotnem jutru namesto stiskanja pod odejo na dnino v jeseniško železarno, prav čudni, ko se bodo obregnili ob popotnika, otovorjenega z nahrbtnikom in kratkimi smučmi, ki koraka po spluženem pločniku mimo tiho utripajočih semaforjev, je bilo pričakovati. A ob peti uri zjutraj, če je to prvi dan konca tedna, jih je po mestu precej malo. Zato se je dalo smukniti skozi nekdaj mesto rdečega prahu, ne da bi kdo s kazalcem zaokrožil mimo senc ob čelu, in mimo Trebeža zaviti navkreber skozi nekaj ovinkov proti Pristavi. Palček Vukotič iz blejske štacune s planinsko opremo je dejal, da bo številka zimskih šolnov za lazenje sem in tja prava, a se mi je kaj kmalu, po prvih metrih v klančino, zazdelo, da zna biti zafrkancija sredi teme popolna. Ne le da me je zoprno peklilo zadaj nad Ahilovo tetivo, še čelno svetilko sem pozabil na

domači mizi. Ne da bi imel le eno, tri imam, a vse so ostale tam, kjer je bilo toplo ... Temperaturo je na kazalcih stisnilo do minus štirinajst. V temnem jutru je bilo potem še bolj treba pospešiti z vsakim metrom navzgor, zato da pač ni zeblo v zadnjico in ramenski obroč. A se je dalo, dokler popotnika z vojaškim nahrbtnikom in smučmi ni obšla misel na ovekovečenje lepote vsega naokoli. Kako ujeti popolno tišino v fotografijo in jo še malček zanalašč, ker drugi tega niso zmogli občutiti, pokazati prav vsem? Težko, vendar se je zgodil poskus ob Konobljevem vikendu meter pod tisočico nad morjem. Še prej pa prvi poscanek ob pohajanju v temo, ki se je prelivala v jutranji svit, tako da se je hlad lahko obregnil še v najbolj zakrita vlakna ob koži.
Po koščku svetlobe in razsodnosti več, ker je žulja zadaj že naredila muka v čevljih, sta se pred nosom prikazali dve špuri smuči nekje nad Kočo partizanskih kurirjev NOB nad Pristavo. Se jima je dalo slediti, dokler se nista razcepili nekje pod Pustim rovtom. Ena na desno, jaz pa na levo, saj je bil cilj Križovec. Tam, kjer so menda francoskega cesarja Napoleona vojaki sredi neke prav tako snežne, a še bolj s hladom ovekovečene zime ne prav junaško, a zategadelj še bolj bridko smrt storili. Ob križišču, sicer popolnoma zametenem s snežnimi nanosi, stoji križ, ki ga oskrbujejo Nočevi s Tomšičeve. En očenaš za pokojno prababico se je odžlobudral, pa še za hčer tam nekje v dolini. Tretji, ne malček, temveč popolnoma ali še bolj površen, je bil namenjen drugim, ki ne hodimo v cerkev z vznesenjem, primernim za današnji čas. Ampak je bil. Za dobro misel. Škodovati tako ali tako ne more, pa še nihče me ni slišal, saj v krogu dveh kilometrov ni bilo nikogar. Sledila je potešitev želodčnih krčev z izborno domačo klobaso, ki se je rodila v Poljanskem hribovju in jo je z domačim kruhom vred dostavil Ciril prejšnji dan, čez je šel požirek vode, ki je že s strnjeno skorjico zmrznjeno čemela v bidonu. Na čevlje, ki so močno zglodali opetne kožne blazinice, so se navlekle kratko-smešne smuči, ki pa so v celem snegu jako pripravna stvar, saj nadomestijo krplje. Začela se je kalvarija. Pot s Križovca proti Planini pod Golico ni bila splužena. Tudi komunalca z lopato ni bilo mogoče pričakovati, tako da bi pred stopinjami urno odmetaval nasneženo gmoto beline. Po nekaj sto metrih je bil prvi vdor, do pasu. In nato kmalu drugi pa naprej. Seveda je bilo smiselno slediti stopinjam srnjadi, ki je ponoči iskala kaj za pod zob, a je bilo to bolj neproduktivno delo. Živalca jo je hitro smuknila v gozd in popotnik se je, do pasu ali pa, če je imel srečo, le do višine kolen vdirajoč, moral znajti sam, kakor je vedel in znal. Ugrezanje v belino se je vleklo slabi dve uri, a deviškosti poti proti vasi pod Golico cesta to zimo nima več. Šla je s stopinjami in se bo lahko na novo napravila prihodnje leto.
Nekje nad vhodom za Savske jame so Megličevi in drugi, ki častijo sankanje na naravnih progah, polivali pisto z vodo, da bo bolj trda. Mehko sem se raznežil, ko sem jih ugledal sredi dela, kajti mukotrpnega lazenja skozi prekleto mehko belino je bilo končno konec. Sledil je smuk s precej utrujenimi nogami po sankaški progi mimo Betela in potem še nekaj korakov do Čopa. Za vrhunec dneva pa obvezen šnopček v vaški gostilni, kjer je imela natakarica tako modre oči, kot je bilo nebo vse dopoldne nad menoj, in odvoz do doline. Čisto navaden izlet bi to bil, takšne sem poleti z biciklom opravljal v kakšni uri, a kaj, ko se je ob vdiranju v belino slišala snežna simfonija, ki se je lovila skozi objektiv in ostaja zapisana za te, ki se niso dali prepričati, da bi šli zraven.