Agregatno stanje

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 13. februar 2014 / 12:00

Slovenskega junaka si letos ne predstavljam kot olimpijca z zlato medaljo okoli vratu, ki mu Slovenci vpijejo: Bravo!, ampak kot gasilca z motorko v roki, ki mu Slovenci vpijejo: Agregat!!

Nikoli še nismo bili tako ponosni na gasilce – bog jim daj dobro plačo; še nikoli si nismo tako srčno želeli doma imeti agregata. Olimpijske igre za nas niso mogle priti v bolj nepravem času. Ampak to ni taka tragedija, kot je tragedija odmrznitev. Če bodo slovenski športniki dobivali medalje, se mi zdi, da se bo odmrzovanje samo še pospešilo ...

Kakšna tišina je, ko sonce zaide … Sliši se samo umiranje dreves …, njihovo stokanje preide v krik, zlomijo se in padejo. Vsako drevo posebej se nam smili. Sedem noči teme in mraza, premišljevanja o elektriki in naši nepripravljenosti … Meso v skrinji se je pokvarilo …

Poceni prodam agregat! Je nekaj najbolj sarkastičnega, kar lahko poveš ali napišeš v teh dneh. Tako je rekel Janez, ki je v vseslovenski nesreči začutil kanček sreče zase in za svoj samo enkrat rabljen agregat. Sosed ga je kupil in bil vesel, da je spet v svoj dom dobil elektriko in tako svojo družino rešil pred zmrzaljo. Medtem ko je agregat brnel in dajal elektriko, je soseda vprašala moža, kaj bodo naredili z agregatom, ko se elektrika vrne. »Prodali ga bomo na­prej,« je rekel mož in se malce zamislil nad ženinim vprašanjem. Zdaj, ko ti je toplo, pomisliš na Janezovo podjetništvo, ko pa te je zeblo, bi dala zadnji evro, da se elektrika povrne. Tako je to in človek hitro pozabi na muke, če te minejo brez posledic … In vendar je Janez v sosedovem razmišljanju postal vojni dobičkar. Janez živi sam, nima skrinje in venomer je njegov hladilnik skoraj prazen, greje se pri gašperčku, televizije ne gleda, računalnika nima, interneta tudi ne, radio ima baterije, nima ključavnic na elektriko, niti dvižnih garažnih vrat, niti električnih rolet, niti telefona, niti električnega štedilnika, niti brivnika … V bistvu potrebuje elektriko samo za to, da varčuje sveče. Ampak, sosed pa ima vse in še več … In vse je na elektriko. Še električno kitaro ima, da ne govorimo o dveh najstnikih, ki »fašeta živčnega«, če pol ure manjkata na »fejsiču« … In kako naj se žena naliči, če ne dela luč v kopalnici, če ne dela lučka njene kozmetične mizice … Kako naj gre sploh v službo, če ne more odpreti garažnih vrat? Mož jih bo podprl z grabljami, niso pretežka, upam … Kaj naredijo tisti, katerim zmanjka elektrike in imajo hlev in v njem več glav živine? Kmet s konca vasi ima trideset krav molznic. Ja, on ima agregat kot obvezno opremo, saj mu niti na misel več ne pride molsti na roke …

In pojavi se vprašanje, zakaj nismo vsi pripravljeni na izpad elektrike.

Zato, ker jo drago, predrago plačujemo in bog varuj, da bi si elektro podjetja privoščila kdaj ne priskrbeti jo. Mar je v današnjem času sploh možno ostati brez elektrike? Brez elektrike smo bili eno uro, tudi dve, tudi štiri ure, ampak nikoli pa ne sedem dni! Veste, koliko je to: sedem dni brez elektrike? Ne veste, ker tega nikoli niste doživeli! Svet se ustavi in prvič v življenju ugotoviš, da si elektrofil, da je celo tvoje življenje odvisno zgolj od elektrike. In na koncu vsega zla, ki ga električni mrk naredi, te kličejo iz službe, kjer jo na srečo imajo, in sprašujejo zakaj te ni na delovnem mestu. Pravzaprav se samo sprašujejo, ker te niti ne morejo klicati, ker tebi ne dela telefon. Tu bi moral dodati kisel nasmeh. Ne morem se niti obriti niti umiti, ker je voda v ceveh zmrznila. Verjetno bo vse skupaj popokalo in … potem bo šele hudič. Kremenčkovi smo postali. Človek se vsega navadi. Tudi tega, da gre na vas po kruh in marmelado in čaj. Vojska nam je z oklepniki pripeljala vse, kar potrebujemo, razen zastonj agregatov. Ob svečah je romantično, glasba je glasnejša, ker je zvok agregata res moteč. Otroci so veseli, da so skupaj. Nihče ne govori o tablicah, telefonih in televiziji, kartajo, niso vedeli, da mulc že zna tarok. Mala bere modno revijo. Nikoli je nihče ni videl z revijo v roki, vedno je imela le tablico ali telefon ali računalnik … Žena objema moža, ne zebe je, pa ga še vedno objema, soseda pravi, da je sosed romantičen na drugi strani sveče; sosed prinese še drugi kos slanine. Pijejo vino in čakajo naslednji dan. Enotnega mnenja so, da je vojska vsaj za nekaj dobra. Ubogi reveži, namesto da bi se borili s puško v roki, prevažajo kruh, vsem, ki so si hiše gradili v gorskih vaseh. Nič ne vedo, kaj se dogaja v dolini niti v svetu. Vojak je rekel, da sta iz živalskega vrta ušla dva risa, da sta celo gamsa pokončala … Ni jim uspelo zvedeti, kaj je z levom … Si predstavljate, da pride zjutraj na vrata ... Ves lačen in sestradan … So dovolj globoko zakopali meso iz skrinje? Kaj če ga zavohajo zveri in res pridejo na vrt? Ponekod so še vedno v mraku, brez elektrike, po radiu pa kroži reklama, da ima Petrol agregate ... tudi na šest obrokov ...