Kje je Žežava?

Kraj v bližini danes ukrajinskega Lviva, v Prešernovem času pa obrobje avstrijske Galicije. Tam je imela posestvo plemiška družina Korytko. Emil, rojen leta 1813, nadarjen študent filozofije v Lvovu, se je navduševal za revolucionarne ideje, bil izdan in obsojen na pregnanstvo v Ljubljani, kamor je prispel januarja 1837. Ljub­ljana je bila kot okrutna kletka z visokimi cenami, kjer sprva ni imel kaj početi in je nad njim nenehno visela senca policijskega nadzora. Vzdrževali so ga starši. V Ljub­ljani je bil priljubljen v Prešernovem krogu in v družini dr. Blaža Chrobata, katerega žena je bila Poljakinja. Iz številnih pisem, ki so romala v Žežavo, Korytko omenja, da sta s soobsojencem Horodynskim vabljena na glavni obrok Chrobatovim in da je hrana ob kozarcu vina okusna. Korytko, ki ga je žrlo brezdelje, je na kratkih potovanjih začel zbirati slovenske ljudske pesmi in šege, risal slovenske noše in 1838 pripravil za tisk Slovenske pesmi krajnskiga naroda. Domov je pisal: Vas pogrešam, po vas se mi toži, z vso dušo, z vsem življenjem, o Bog, kdaj se bo to izpolnilo. Le to me pomirja, da sem za Kranjce storil vse, kar je v moji moči, in da v svojem mestu ne bodo drugega kot dobro govorili o Poljaku izgnancu. Slovenske pesmi krajnskiga naroda so izšle šele po Korytkovi smrti, kajti po božiču 1838 je hudo zbolel in 31. januarja 1839 umrl. Družina mu je na Navju postavila spomenik s Prešernovimi verzi v nemščini, ki se v enem izmed prevodov glasijo: Človek mora preminiti, človeštvo ostane; odslej bo z njim ostalo to, kar je zanj ustvaril. Mimogrede: v radovljiški knjižnici je na ogled razstava poljskega veleposlaništva o Emilu Korytku.

Bigoš (Bigos)

Bigos velja za poljsko narodno jed. Ima nešteto različic, vsaka družina skrbno čuva svoj recept. Močna, izdatna, kalorična jed, kot nalašč, če nas je zlakotnila lopata za odmetavanje snega.

Za 4–6 oseb potrebujemo: 3 žlice olja, 400 g zelja, 400 g kislega zelja, 10 g posušenih gob, 1 lovorov list, 1 sesekljano čebulo, 2–3 zrna pimenta, 200 g svinjine brez kosti, 200 g teletine brez kosti, 250 g česnove klobase, 150 g mesnate slanine, 6–8 suhih češpelj, 1 žlico moke, 1 žlico paradižnikove mezge, kislo smetano, sol, poper, sladkor po okusu.

Zelje naribamo. Zmešamo ga s kislim zeljem, lovorovim listom, čebulo in pimentom ter na malo maščobe pražimo. Gobe in češplje namočimo posebej.

Meso in slanino razrežemo na 4 cm velike kocke, klobaso na 2,5 cm velike kolobarčke, slanino na manjše koščke. Meso opečemo. Zmešamo z zeljem in dušimo. Po potrebi prilijemo malo vode. Ko zelje ovene, pridamo klobaso in slanino, odcedimo namočene gobe in tekočino prihranimo. Gobe sesekljamo in jih s češpljami dodamo v lonec. Moko in paradižnikovo mezgo pre­pražimo na maščobi in s tekočino od gob in češpelj dodamo bigošu. Solimo, popramo. Sladkor, ki ga dodajajo Poljaki, je stvar okusa.

Lonec pokrijemo in na majhnem ognju dušimo vsaj poldrugo uro ter večkrat premešamo. Na Poljskem bigoš skuhajo in ohladijo. Pogrejejo ga, preden ga ponudijo. Prileže se z dobim kmečkim kruhom ali slanim krompirjem.