Jaz, France Prešeren

<p>Da bi tale spis ne veljal kot komercialno vabilo, vas lepo prosim, da pridete v Kranj in se za en dan na lažji način, kot je pisanje, spremenite v Prešerna. Boste videli: če hočete ali ne, boste med hojo po Prešernovi ulici čutili vpliv našega velikega pesnika.<br class="hardreturn" />

Takšen je bil naslov enega od spisov v šoli. Sošolci so s komolci na mizah in z ušesi med dlanmi nejeverno brali z belo kredo napisan naslov na tabli in majali z glavo. Profesor je zahteval transformacijo v našega največjega pesnika in občutke napisati na papir, štiri strani … vsaj. No, zanj, za našega profesorja se je govorilo, da zna Prešernove poezije, kompletne, od začetka do konca … na pamet! Potemtakem smo nekako razumeli, da se on zlahka transformira v svojega najljubšega pesnika. Kaj pa mi? Najstniki, ki nismo razumeli niti vrstice njegovega dolgočasja, mi, ki nikoli v življenju ne bi odprli poezij, če ne bi tega veleval učni program.

V tolažbo sestavljavcem učnega programa: ni dolgočasen samo Prešeren, ampak vsi slovenski pesniki in pisatelji po vrsti. Ne vem, če danes še berejo Solzice, Domna, Desetega brata in podoben »safr«, ampak če jih, potem jim po eni strani izražam sožalje, po drugi strani pa čestitke, ker ga ni čez slovensko klasiko. Tega se človek namreč prepozno zave, ponavadi šele takrat, ko za to zavedanje že dolgo ne dobiva več šolskih ocen. Tako to je v življenju in ne vem, če bo kdaj ozaveščenost šolarjev tako visoka, da se bodo tega zavedali že v osnovni ali srednji šoli.

Ko smo morali pisati o sebi kot največjem in najboljšem pesniku, sem bil že globoko v športnem svetu, zato sem skozi stavke opozoril, da jaz, France Prešeren, nisem profesionalec. Veste, jaz pišem pesmice, lepe in pametne in globokoumne v prostem času, po delovniku, po urah dela v odvetniški pisarni v Kranju, potem ko si natočim kozarec vina, lepe misli pa mi kapljajo počasi v utrujeno glavo v … nekaj kozarcev vina … in še malo vina … in črnila … in glejte sonet, na primer. Pišem zato, da bi se spočil od napornega dela; da bi pozabil na vsakdanje tegobe, se mi je najlaže preseliti v fantazijski svet … Besede so bile moje igračke in jaz, France, sem strašno otročji …

Danes so nekateri dobri pesniki profesionalci. Plačani so za to, da pišejo pesmi. Zraven pa še tisti, ki radi rišejo, ki radi pišejo razne zgodbice ali celo iz gline ali kake podobne zmesi oblikujejo stvari. O, da, tudi taki, ki so radi na odrskih deskah, ki radi plešejo in … celo lajnarji so že umetniki. Slišim, da so od države plačani za to, da razvijajo kulturniško miselnost in delavnost. Pazi to, ne samo pesniki, tudi tisti, ki so se sami poimenovali »kao« kulturniki, imajo svoj praznik, dela prost dan za vse državljane … In to naravnost na dan moje smrti. Kot da so veseli, da sem se preselil v večne knjigarne, a? Kot da bi praznovali, ker sem umrl? Le kdo me tako ne mara, da je moje smrti dan razglasil za praznik?

In tako: ko so moje sošolke in sošolci komaj napisali pol strani formata A štiri, sem jaz trgal iz zvezka naslednje štiri. Tako močno sem padel v vlogo Prešerna, da sem celo razmišljal o pravni fakulteti, kajti jasno je bilo, da pesmi lahko pišem v prostem času, torej takrat, ko pod milim nebom kaj pametnejšega, koristnejšega človek nima početi.

Moj spis je bil ocenjen s slabo trojko. Profesor je pripisal, da si za umetniški vtis zagotovo zaslužim … ne petice, ampak zapor. Odkrito naj bi zavidal današnjim umetnikom. Zaradi prenatančno opisanega erotičnega doživetja z Julijo mi ne more, ne sme dati petice. Potem je bila beseda erotično prečrtana in ponovno napisana beseda: pornografskega. Seveda sem zardel. Predolg sem bil, preveč zatopljen, ura je zvonila, nisem prebral za sabo in pozabil sem prečrtati odstavek, ki je pričal, kako lepo sva se imela z Julijo … Nekega večera tam za Ljubljanico, gola in vročekrvna … Ah …, sem si rekel, tudi štirica je kul.

Osmi februar je zame eden najlepših praznikov vseh časov. Ne zato, ker smo se na ta dan rešili Prešerna, ampak ker je zaradi njega Kranj pridobil Smn … semenj – eno najlepših slovenskih prireditev na sploh. Da bi tale spis ne veljal kot komercialno vabilo, vas lepo prosim, da pridete v Kranj in se za en dan na lažji način, kot je pisanje, spremenite v Prešerna. Boste videli, če hočete ali ne, boste med hojo po Prešernovi ulici čutili vpliv našega velikega pesnika. Če tega ne boste občutili, vam vrnem stare občutke nazaj, brezplačno, ampak zraven še napotnico za specialistični pregled …

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ...&nbsp;

Vodice / nedelja, 30. avgust 2015 / 09:07

Korak bliže središču Vodic

V Vodicah so podpisali pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije za občinsko središče. Občina je že lastnica vseh zemljišč, zdaj pa bodo iskali soinvestitorje projekta, ocenjenega na 12–15 milijonov...

Objavljeno na isti dan


Kronika / ponedeljek, 10. januar 2011 / 07:00

Trčil z ukradenim vozilom

Križe - V torek okoli 23. ure se je v Križah pri Tržiču zgodila prometna nesreča, v kateri se je ranil 35-letni voznik osebnega vozila Seat Leon. Kranjčan je zaradi neprilagojene...

Kronika / ponedeljek, 10. januar 2011 / 07:00

Zaradi Lipe obsodili novinarko

Kranj - Medtem ko je glavni krivec za tragedijo pred diskoteko Lipa v Spodnjih Pirničah, ko so decembra 2005 ugasnila življenja treh najstnic, Robert Tomaž Zavašnik še ved...

Žiri / ponedeljek, 10. januar 2011 / 07:00

Rebalans ob koncu leta, proračun kmalu

Žiri - Lanski žirovski proračun je po rebalansu znašal dobrih 6,4 milijona evrov ali za 2,6 odstotka več od sprejetega proračuna. Davčni prihodki so se po rebalansu zvišali za sk...

Domžale / ponedeljek, 10. januar 2011 / 07:00

Menačnikova domačija z novim upravljavcem

Domžale - Menačnikova muzejska hiša ali Menačen'kova domačija, kakor po domače Domžalčani rečejo tej stavbi, ki jo je Občina Domžale pred osmimi leti odkupila in obnovila v kultu...

Gorenjska / ponedeljek, 10. januar 2011 / 07:00

V spomin: Antonija Weiss

Praznični dnevi, kot sta božič in novo leto, so namenjeni drugačnim čustvom kot so ta, ki nas prevevajo ob zadnjem slovesu od drage in spoštovane Antonije Tončke Weiss, upokojene ravnateljice Osn...