Žive obletnice

Odgovor na članek Žive obletnice avtorja Mihe Nagliča, ki je bil v Gorenjskem glasu objavljen 17. januarja 2014.

Precejšen del življenja in šolanja sem preživel ob praznovanju obletnic, ki so temeljile na revoluciji, NOB in »svobodi«. Kot šolar sem z zastavicami mahal Titu, ko se je v zaprtem avtomobilu peljal v (Titovo) vilo, ter občudoval oborožene vojake, ki so jo stražili. V JLA smo zaneseno peli Druže Tito …, Jugoslavija … Bil sem samoupravljavec, delegat ter ob volitvah obešal partijsko zastavo in pil pretihotapljeno kavo iz Avstrije. O demokraciji se ni govorilo, še manj o diktaturi komunizma. Ob smrti Tita sem ob otrocih ves skrušen obsedel pred televizorjem, kot da je konec sveta.

Pride konec Jugoslavije, prve demokratične volitve ter samostojna Slovenija. V Ur. l. RS, št. 1 z dne 25. 6. 1991 v tretjem odstavku 4. čl. berem: »Ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in pokrajin« ter v nadaljevanju o sprejemu Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Zapisana je tudi v ustavi RS. V odločbi Ustavnega sodišča iz l. 1998 berem, da je povojno državo označilo kot državo, ki je pripravljena »uveljaviti oblast z nasiljem … zlorabami prava … za utrditev totalitarnega sistema«. Prava svoboda je torej nastopila šele po porazu komunizma.

Odkrivajo se dokumenti UDBE in njenih zločinov. Navajajo zaporedje VOS, KNOJ, UDBA in tudi SDV, ki je še v osemdesetih letih izvajala likvidacije in še leta 1990 izplačala nagrado likvidatorju. Ve se, da je VOS ustanovila OF leta 1941 kot zaščitno enoto, ki je še isto leto izvajala likvidacije Slovencev, ki se niso strinjali s politiko KP oziroma delovali proti okupatorju izven OF. OF oziroma KP se je 16. 9. z razglasitvijo SNOO razglasila za edinega (!) predstavnika slovenskega naroda in objavila »revolucionarne zakone«. Mnogi imajo to za začetek državljanske vojne z vsemi posledicami, tudi s koncentracijskimi taborišči in poboji domobrancev kot političnih nasprotnikov.

Za koalicijski značaj, ki ga poudarjajo v ZZB, je KP predvsem izrabila Kocbeka. Odpravljen je bil z Dolomitsko izjavo. KP je tako imela odprto pot do uvedbe diktature po končani vojni. Z njo so bili izigrani tudi tisti (verni) partizani, ki so verjeli, da se borijo proti okupatorju za svobodo in uvedbo ljudske demokracije. Tudi Pučnik, kljub tragičnim izkušnjam s KP, je bil izrabljen, ko je podprl leta 1992 Drnovškovo vlado. Kocbek se je s tem soočal v povojnih dnevnikih, Pučnik pa je to razkril leta 1998 ob razstavi Temna stran meseca, ko je dejal: »… otresimo se strahu, … ne verjemimo jim, da danes ne lažejo, če so lagali vsa desetletja«. Partizani pa …

Predvsem na proslavah ob obletnici konca druge svetovne vojne bo priložnost, da se ta del motnje oziroma manko v spominu in védenju odpravi. O spravi pa: ko bosta ZZB in SD vložili v parlament predlog za sprejetje resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, bo narejen prvi korak.

Franc Pintar, Bled