Šport in politika

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 31. januar 2014 / 10:14

Čas spet prehitro teče, prvi mesec novega leta je naokoli, jutri bo že februar. V prejšnjih letih je bila prva polovica tega meseca v znamenju kulture. Saj bo tudi letos, a vsaj dve dogajanji bosta pritegnili več pozornosti kot kulturno. Politika, itak, predvsem pa šport. V četrtek, šestega, se začno zimske olimpijske igre, trajale bodo vse do 23. februarja. Že lani je prav na dan praznika politično dogajanje v glavnem mestu zasenčilo kulturno. Na Kongresnem trgu je najprej zborovala Janševa desna Slovenija, za njo pa še tista, ki se je poimenovala za vstajniško. Letos se bo slovenska politika obeh polov, ki itak slovi samo še po negativnem, z veseljem skrila za športno fasado in za njo nadaljevala svoje »netransparentne« igre.

V pravkar minulem predolimpijskem času je največ pozornosti pritegnilo protestniško dogajanje v Kijevu. Tudi širši postsovjetski prostor je v znamenju športa in politike. Protest­niki in policisti se obnašajo zelo športno, na ulicah in trgih uprizarjajo prave in hude spopade. Demonstranti v policiste mečejo granitne kocke in molotovke, policisti jim odgovarjajo z gumijastimi kroglami in bombami s solzivcem. To sicer niso olimpijske discipline, a v svojem bistvu – v tekanju, metanju in streljanju – so jim zelo blizu. Poseben športni pečat jim daje tudi dejstvo, da je prvak protestnikov Vitalij Kličko, nekdanji boksar, šestkratni svetovni prvak. Njegov glavni nasprotnik, ukrajinski predsednik Viktor Janukovič, deluje prav bledo in nešportno, s protestniki se sooča preko varne distance televizijskih ekranov, a mu je gotovo že jasno, da lahko ploha udarcev naposled doseže tudi njega. Janukovičev ruski kolega Vladimir Putin je tudi sam športnik, »njegove« olimpijske igre v Sočiju lahko skazijo samo nepredvidljivi teroristi. Z njimi ali brez njih – v olimpijskih tednih bodo v prvem planu športniki in ne politiki. Nešportna realnost, ki se bo vrnila, ko bodo športniki odšli, bo kruta, tako na nekdanjih sovjetskih kot na slovenskih tleh. A kaj bi jo klicali že zdaj, ko si lahko sredi olimpijske evforije od nje nekoliko oddahnemo!

O tem, kaj lahko sledi športnemu navdušenju, najbolj zgovorno pričajo olimpijske igre, ki so se pred tridesetimi leti zgodile v Sarajevu. Bile so nekaj lepega, dogodek in pol, po svojem sem jih doživel tudi podpisani. Takrat sem živel v Parizu, kupil sem si mali televizor in si na njem nostalgično ogledal nekatere dogodke. Črno-bela slika ni motila, saj je sneg v vsakem primeru bel. Vse je bilo tako domače, slovensko, čeprav se je zgodilo v Sarajevu in bilo videno v Parizu. Slovenski so bili skoraj vsi športniki pod jugoslovansko zastavo, smuči Elanove, smučarski čevlji od Alpine … Sarajevo z okolico je bilo od daleč le enkratna kulisa. A to mesto je tudi sicer nekaj posebnega, nabito tako s pozitivno kot z negativno energijo. Konec junija letos bo že sto let od dne, ko je v njem srbski »terorist« ustrelil avstrijskega prestolonaslednika, dogodek pa je bil povod za dotlej največjo vojno vseh časov. Sedemdeset let pozneje so se tu zgodile olimpijske igre, že osem let za njo (1992–96) pa se je v mestu in okolici razdivjala najhujša in zelo nešportna državljanska vojna. Glavna disciplina: topniško obstreljevanje mesta z okoliških hribov. To je zdaj že zgodovina, a poraja vprašanje, kako bo na Kavkazu in v Ukrajini po olimpijskih igrah v Sočiju? Kakorkoli že bo, zdaj ne gre za to in podobna vprašanja, zdaj je čas za šport, politika lahko počaka. Upajmo pa, da se v naslednjih tednih vsaj malo športnega duha naseli tudi v politiko.