Igra le glasbo, v katero stoodstotno verjame

Ko je pred leti v Amsterdamu končala študij džezovskega klavirja, si je Kaja Draksler kot najboljša mlada džezistka na Nizozemskem prislužila prestižno nagrado deloitte. Jeseni je končala študij klasične kompozicije, za magistrsko delo pa je prejela še nagrado EPTA (mednarodne organizacije učiteljev klavirja). Izjemno uspešno leto je dopolnila z izdajo svojega solističnega prvenca, albuma The Life of Many Others. Kaja Draksler je ena tistih mladih umetnic, ki glasbo ne le piše in igra, preprosto jo živi z vsem svojim bitjem.

Ob dejstvu, da večino leta preživite v Amsterdamu, in pogledu v rubriko koncerti na vaši spletni strani, zadnje štiri mesece ste kot solistka in v različnih sestavih igrali v Litvi, Latviji, po Nizozemskem, na Portugalskem, tudi v Sloveniji, je kava, ki jo pijeva v vaših domačih Trbojah, bolj izjema kot pravilo. Kje ste doma v Sloveniji ali na Nizozemskem?

»Kot glasbenica sem vse bolj doma na Nizozemskem v Amsterdamu, za Kajo Draksler pa je še vedno dom Slovenija. Ko pridem k staršem v Trboje, sem doma s sorodniki, svojim otroštvom, nekdanjimi sošolci, v Amsterdamu pa imam svoje življenje, prijatelje, najeto stanovanje, kjer komponiram in se prav tako počutim doma. Vsa ta potovanja, če so ti seveda všeč, so majhen privilegij glasbenikov. Jaz se zelo rada potepam naokrog in igram v različnih okoljih. Zdaj, ko imam solistični album, je nekoliko laže tudi s finančnega vidika, saj nastopam sama, potem pa si v državi, kjer igram, organiziram še kakšen duet ali podobno. Na Portugalskem sem tako igrala s prijateljico trobentačico, v Latviji s kitaristom, v Litvi obiskala trobentača … Sami stari prijatelji iz Amsterdama. Fino je videti, kako znova delujejo v domačem okolju in koliko jih je vrnitev spremenila kot glasbenike.«

Se po študiju mnogi vračajo domov v svoje države?

»Se. Samo v Litvi imam na primer tri nekdanje sošolce. Nekateri imajo službe v glasbenih šolah, drugi se poročajo in imajo otroke … Večinoma so po nekaj let starejši, saj sem šla jaz še zelo mlada v tujino. Se pa ob tem za­čneš spraševati o svojih prioritetah, o tem, ali ti več pomeni imeti stalno službo in s tem povezano nekaj več udobja in stanovanje, za katerega odplačuješ kredit in bo nekoč tvoje, ali pa živeti brez zavez, kar mi je za zdaj zelo všeč.«

Pred leti ste v Amsterdamu z odliko zaključili študij džezovskega klavirja, nadaljevali magistrski študij klasične kompozicije in ga pod »oprav­ljeno« v svojo biografijo vpisali lani. Zdaj je pred vami glasbena kariera, nastopate kot solistka in ste stalna članica v petih različnih sestavih. Igrate dovolj ali malo in bi radi več?

»Zadnja tri leta, ko sem študirala klasično kompozicijo, so bila zame precej naporna, saj sem študij morala združevati z življenjem profesionalnega glasbenika. Res pa sem imela srečo, da sem vseskozi imela toliko različnih štipendij, nekaj slovenskih, večinoma pa nizozemskih, ki so mi dajale finančno varnost in mi ni bilo treba pomivati posode in čistiti stranišč po restavracijah, kot je to morala delati večina mojih prijateljev z akademije. Šola stane, najemnine so visoke, ni mame, ki bi ti doma kuhala … Poznam več zelo nadarjenih glasbenikov, ki se morajo preživljati tudi tako, ne zgolj z igranjem. Sama sem tako vseskozi imela privilegij, da sem lahko delala brez kompromisov. Nikoli mi ni bilo treba igrati ničesar, kar mi ne bi bilo všeč, oziroma v to ne bi stoodstotno verjela. Mislim, da bi tudi sama vseeno raje pomivala posodo kot pa »tezgarila«, za denar igrala nekaj, kar bi me ubijalo.«

Imate džezovski glasbeniki vašega ranga že svoje mene­džerje, ki skrbijo za vaše na­stope?

»Jaz se dogovarjam sama. Je pa res, da imam mnoge prijatelje po Evropi, ki me pokličejo oziroma mi organizirajo nastope. Čeprav je s šolninami konec in bo odslej treba zaslužiti z igranjem in komponiranjem, mi še ni treba sklepati kompromisov z glasbo. Hkrati sem tudi prepričana, če res delaš to, v kar verjameš, in si pri tem priden, se stvari začnejo odpirati same.

Kot jih vam odpirajo odlični koncerti, nagrade, ki jih prejemate, plošče, ki jih posnamete?

»Na primer. Hkrati je treba vedeti, da je nizozemski trg mnogo večji, bolj je razvita tudi kultura poslušanja tovrstne glasbe. Več je koncertov, ljudje in družba nasploh so bolj dovzetni za to, kar po­čnemo, zato je laže delati kot v Sloveniji. V Amsterdamu je v zraku več entuziazma in za­gnanosti za delo. Seveda mi je bilo vse te dni v Trbojah super lepo, tudi tu sem poslušala glasbo, pisala skladbe, a je vse skupaj kot počasen posnetek tistega, kar živim v Amsterdamu. Tam ne igraš vedno le za honorar. Prijatelj kitarist recimo potrebuje pianista, da bi preizkusil svojo novo skladbo. In mu greš pomagat igrat v klub, kamor pride to »javno vajo« poslušat publika, tako glasbeniki kot zgolj poslušalci. Iz skladbe se potem lahko razvije kaj več ali pa nič. Drugič boš recimo ti potreboval kitarista. So prostori, so koncerti, je publika, smo glasbeniki, ki hodimo na koncerte drug drugega.«

Jeseni ste prejeli nagrado EPTA za svoje magistrsko nalogo, v kateri ste se ukvarjali z glasbo znanega ameriškega free jazz pianista Cecila Taylorja …

»V nalogi sem želela raziskovati mejo med improvizacijo in kompozicijo oziroma koliko česa lahko uporabiš v določeni skladbi. Zanimalo me je najti raznovrstne načine skladanja za improvizatorje ter na drugi strani raziskati uporaba improvizacijo pri delu z klasičnimi izvajalci. Legendarni Cecil Taylor mi je bil že dolgo všeč. Velika uganka mi je bila, kako lahko njegove improvizacije zvenijo, kot bi bile izpisane v notah, kako so lahko hkrati koherentne in svobodne. Raziskovala sem torej, kakšne sisteme uporablja, da mu to uspe. Moj mentor je ocenil nalogo kot pomemben doprinos k džezovski literaturi.«

Novinar bi gospoda poklical in ga vprašal ... Ste ga imeli priložnost spoznati?

»Ne. Cecil Taylor velja za zelo ekstravagantno osebnost. Je posebnež in ima status žive legende. Poznam go­spo, džezovsko navdušenko, ki živi v Amsterdamu in je njegova osebna znanka. Dala mi je njegov naslov, na katerega sem mu poslala nalogo brez kakršnihkoli pričakovanj. Odgovora ni bilo. Decembra grem v New York v stanovanje, ki ga umetnikom namenja ministrstvo za kulturo, pa bom takrat poskušala vzpostaviti kontakt z njim.«

Lani jeseni ste izdali solistični album The Lives of Many Others, za katerega ste v New York Timesu prejeli zelo pohvalno oceno. Kritik je zapisal: »Težko ali skoraj nemogoče je predvideti, kam vas bo popeljala njena glasba. Pri mladih glasbenikih je to prava redkost.«

»Najprej mi je bilo v čast, da je v množici novih plošč pri­znani glasbeni kritik Ben Ratliff mojo ploščo sploh poslušal. Z besedami, ki jih omenjate, je najbrž mislil, da odkar se na šolah uči džez, profesorji v glave študentov vcepljajo ene in iste vrednote v tovrstni glasbi. Kaj je in kaj ni pomembno v džezu. Mnogo mladih glasbenikov je tehnično odličnih, imajo veliko idej, a so vendarle na koncu podobni drug drugemu. Sama sem po štirih letih džeza namerno nadaljevala študij klasične kompozicije. Z relativno udobnega položaja, misleč, da vem, kako se v džezu streže stvarem, sem kar naenkrat pa­dla v nov svet. Na plošči je ne­dvomno opazno, da so mi bila izpod nog vzeta tla, kar je po mnenju kritika dodatna kvaliteta moje solistične plošče. Sicer pa se naslov plošče The Lives of Many Others (Življenja mnogih drugih) in nosilna skladba nanašata na vse tisto, kar je okrog mene, gre za moj način opazovanja sveta, v katerem se mogoče skriva tudi ta »konflikt«, s katerim sva začela, med domom tukaj v Trbojah in tistim v Amsterdamu.«

Kako boste glasbeno koherentnost in svobodo hkrati združevali letos?

»Nekaj nastopov sem v januarju že imela, v februarju bom v Ljubljani predstavila novo ploščo s triom BadBooshBand, potem nanizala nekaj koncertov v Sloveniji, Italiji in na Nizozemskem. V Amsterdamu pripravljamo predstavo s klasičnim skladateljem, instrumentalisti baročne glasbe in pop pevko, marca grem s kitaristom Matissom Čudarsom spet v Latvijo, s kvintetom Acropolis na Sicilijo, aprila bo sledilo nekaj solističnih nastopov v Belgiji in Nemčiji ter z duetom Feecho v Sloveniji. Ves čas vmes tudi komponiram. Mislim, da bo kar zanimivo.«