Video igrica: RC Elan

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 23. januar 2014 / 06:00

V to deželo še zima noče več. Pogled skozi okno ponuja spomladanske razglede. Celo muho sem zasačil v letu nad monitorjem … Januar se je pomehkužil.

Moje prve smuči so bile jasno elanke, model ciciban, modre barve s snežakom na zakrivljeni konici. Okovje, ki je sprejemalo navadne čevlje, palici, bunda, hlače, rokavici, kapa in ledena sveča z nosa – standard, s katerim sem preživljal zimo na strmini ne daleč od doma. Mala in velika Rupa sta bili naš Wengen, Križaj in Stenmark pa naša bogova. Res verjamem, da je bila beseda Elan ena prvih besed, ki smo se jih takratni otroci naučili izgovarjati.

Napredek je bil prepoznaven v smučarskih čevljih z vezalkami, okovje na »zajlo« z vezicami, ki ob padcih niso spuščale smučk, »jetk« – lesenih smučk z rumeno drsno podlago in privijačenimi robniki, katere si odtrgal takoj, ko si povozil količek ali pod snegom skrito skalo. Rumena drsna podlaga je bila nočna mora, zamrznjene vezalke čisti obup … Končno sem šel lahko na smuči brez dvometrskega šala okoli vratu. Oče mi je kupil kapo s tremi vrhovi, na kateri je pisalo Elan. Na palicah je pisalo Austria. Kako imenitno! Kdo nas je učil smučati? Televizija, kdo pa. Marko Rožman je opozarjal na Križajev stil, čeprav moram priznati, da je bil zame Mišo Magušar večji stilist, Piero Gros pa je bil videti naravnost kot slon med porcelanom, sem se delal pametnega.

Elan CR803, črna drsna podlaga, modre, Tyrolia 150, carsko! Črna drsna podlaga, zapikani robniki, je človek sploh naredil kaj boljšega in lepšega, sem se spraševal, medtem ko sem si jih ogledoval v svoji sobi, lepo naslonjene ob Križajev super poster, jasno v lepem plastičnem okvirju s steklom.

Elan 04 je prišel hkrati s pancerji na tri zaponke, Tyrolio 250 z avtomatskimi zavorami, elastičnimi hlačami s »hrenovkami« čez golenico in Toprovo bundo, ki je imela na žepih in na koncu rokavov čisto prave zadrge. Prozorna drsna podlaga je bila vstopnica za najboljša smučišča. Zatrnik, Zelenica, Stari vrh, Krvavec so postala hišna smučišča. Palici sta imeli anatomsko oblikovan ročaj z lahko, ne usnjeno zanko, kapa je morala imeti Stenmarkov cof, očala pa, če niso bila Carrera, niso bila vredna prav nič. Sosed Tomaž je imel Toprove križajke, elastične temno mo­dre hlače, ki so imele na kolenih modre, bele in rdeče »hrenovke«. Takrat sem postal pravi Gorenjec. Pokal sem od zavisti.

Mala Rupa je bila veleslalomsko prizorišče, Velika pa smukaško, slalomsko in skakalno. Da, spogledovali smo se tudi s skoki. Kaj je to: Ima brke in leti po zraku? Ne veste? Bogdan Norčič.

Smučarska evolucija je prinesla več zaponk na čevljih, številko 08 na repu smučke, okovje Marker, Metkino bundo Mont in ogrevalke čez elastične hlače s »hrenovkami« na kolenih. Seveda je bil brat veliko boljši smučar in na njegovo pobudo sva se vsake počitnice morala obvezno izpopolnjevati na smučarskih tečajih, ki so jih organizirali v podjetjih, v katerih sta delala starša. Krasno! En teden vožnje z avtobusom do Zatrnika, bruhanje v Zgornjih Gorjah, ješpren, mleko, krof, gosji red za učiteljem smučanja, ki je bil seveda playboy prve klase. Zagorel mladenič, ki nikoli ne smuča s kapo, v katerega so vse ostale učiteljice smučanja neznansko zaljubljene. Nazaj grede smo v avtobusu peli do Bleda. Najbolj se spomnim: Regiment po cesti gre, pa moj fantič zraven gre … V Lescah smo že vsi spali, na parkirišču je čakal oče z nasmeškom, doma pa mami z večerjo. Čudovito je bilo! Na koncu tečaja je bila obvezna veleslalomska tekma. Nikoli nisem spadal v prvo jakost­no skupino, ampak nekega davnega zimskega sobotnega popoldneva na Zatrniku sem zmagal. Bila je megla, da si jo z nožem lahko rezal, in že med ogrevanjem sem premišljeval o goljufiji stoletja. Kdo v tej megli lahko vidi, da bom namesto veleslaloma užgal smuk, pardon superveleslalom? Nemogoče. Zmagal sem. Brat in drugi so me nejeverno gledali, ker res nisem nikoli sodil v prvo jakostno. Dobil sem zlato medaljo in še diplomo. Ob koncu podelitve se je megla dvignila, razblinila, in če si se ozrl po progi, si jasno videl ob njej smukaško smučino, ki je kot železniška tirnica sekala cevca od drugih vrat pa vse do predzadnjih pred ciljem! Zardel sem, brat pa je razmišljal o vložitvi pritožbe … Prepričal sem ga z obljubo, da bo zlata medalja visela v njegovi sobi, diploma pa v moji. Pristal je! Od takrat sem vedel, kako se počuti dopingirani športnik. Kot navadna uš!

Danes verjamem, da imajo otroci veliko zanimivejših igrač, kot so smuči, pancerji in palice. Mala in Velika Rupa samevata. Otroci so na kavčih, ležijo pred televizijo, pred računalniki, nabijajo igrice. Nisem prepričan, da vedo, kdo je Tina Maze … Prepričan pa sem, da mi, starši, z obujanjem spominov, kako smo se včasih veselili snega in smučk, svojim otrokom lahko prikažemo nekaj slovenske polpreteklosti …