Ne vem. Ne znam. Ne morem.

Mnogi otroci in odrasli vsakodnevno uporabljajo omenjene besede. Nekateri tako pogosto, da ugotovijo, da se to splača. Drugi tako redno, da jim to postane navada. Tretji, tisti bolj zahtevni smo na te besede alergični. Predvsem in največkrat takrat, ko so le izgovori za lenobo ali lepše rečeno lagodnost (kar pa še ne pomeni, da je lenoba nam tuja …). Menim, da gresta lagodnost in neodločnost z roko v roki. Oboje je kot krasna, humusna podlaga za rast slabe samopodobe. Zalivamo pa jo starši, ki iščemo večne izgovore za svoje otroke in jih uspešno predamo naprej. Najprej so otroci premajhni. Eno izmed najbolj smešnih vprašanj v moji karieri je bilo, kdaj je otrok dovolj star, da ga za­čnemo vzgajati. Malce zlobno bi bilo, če bi odgovorila, da mora biti starš dovolj star (in predvsem dozorel tej vlogi), da ve, da se začne vzgoja že z mislijo na to, da bomo imeli otroka. Kajti že takrat imamo določena stališča do tega, kako bomo vzgajali otroka. Vse misli vedno samo čakajo na dejanja. Torej so otroci premajhni oziroma pre­mladi. Največkrat so premajhni, da bi sami jedli, se oblekli sami, si obrisali nos ali si zavezali vezalke. Skoraj nikoli niso premajhni za uporabo daljinskega upravljavca televizorja, za premikanje računalniške miške ali za odvijanje bombonov.

Ko so dovolj stari in nekaj že znajo, pa vseeno tega ne počnejo, si izmislimo drug izgovor. Otroci so preobremenjeni. Tako zelo, da ne morejo pospraviti posode z mize niti odnesti prepotene majice do koša za umazano perilo. Nekateri so tako obremenjeni, da ne berejo, ne računajo, celo ne pišejo v zvezek. Ampak glej ga zlomka. Vseeno pa redno skrbijo za komentarje na Facebooku, ne pozabijo se slikati na stranišču in nikoli niso tako zelo utrujeni, da ne bi zmogli gledati televizije. Poleg neprimerne starosti in preobremenjenosti imamo starši zelo radi tudi izgovor, da so za otrokovo vedenje krivi vrtec, šola in vrstniki.

Nemoč staršev očitno narašča z vključenostjo otrok v vzgojno izobraževalne ustanove. Naj vam zaupam nekaj vsakodnevnih dejstev. Polovica otrok površno posluša in bere. Ne vem, kaj je za nalogo. Ne znam rešiti te naloge. Kaj nam povesta ta dva stav­ka? Ne vem, kaj je za nalogo. In kaj potem? Čigav problem je to? Še hujši primeri so tisti, ki pol leta pravijo, da nimajo nič za nalogo in jim starši to verjamejo. Pri vsaj dveh šolskih predmetih je vedno domača naloga. Če je ni, pomeni samo dvoje: da je učiteljica zbolela ali si je otrok izmislil. Matematika in slovenski jezik sta predmeta, kjer je naloga del obveznega vzdrževanja naučenega. Potem pa so še drugi. Ampak če otrok ne ve, kaj je za nalogo, pomeni, da išče način, da je sploh ne bi naredil. Nič lažjega kot ne vedeti. Kdo bi se branil tega stavka?

Če človek ne ve in ne zna, dobi pomoč. Nekdo prebere in uredi namesto njega. Vedno se najdejo ljudje, ki radi pomagajo. Otroci računajo na to, da nam (ne njim) šolski uspeh tako veliko pomeni, da bomo naredili več, kot je treba. Samo reči je treba. Ne znam. Starš vpraša otroka, česa ne zna. Ne zna šeste naloge. Pa poglejva (smo že vpleteni z dvojino). Kaj pa piše? Piše tako in tako in tako … Beremo namesto otroka. Aha. Najprej izračunaš to, potem pa dobiš to in tako rešiš … Naloga je rešena. Kdo je bral? Kdo je reševal? Kdo je razmišljal? Rezultat je znan. Ena proti nič za otroka. Tako otroci pridobijo pomembno lekcijo. Splača se jamrati. Koliko otrok je ta mesec vprašalo starše, kako se igra računalniška igrica? Nobeden. Koliko otrok bo danes jamralo, da ne razumejo naloge? Polovica. Koliko od teh otrok bo nalogo bralo toliko časa, da jo bodo razumeli? Koliko otrok bo narisalo problem? Za koliko otrok bo to izziv? Nič ni prepozno. Tudi sama padem na ta trik. Ko sem razmišljala, zakaj, sem pomislila na dvoje. Prvi razlog je hitrost. Vuuuuuuuuum. Naredimo brez razmisleka. Drugi razlog je v pomoči. Riiiriiiriiiriiii. Vsakdo je rad pomemben in pameten. Vendar ko preštejemo te naše dobičke, niso vredni otrokovih izgub. Zato ne dovolimo, da postanejo ne vem, ne znam in ne morem večji od naših otrok.