Frajer s sombrerom

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. januar 2014 / 11:28

Če v Google zapišemo Josip Broz Tito, nam »ven vrže« okrog 332 tisoč rezultatov. Več let brskanja po spletu vam bo prihranil ogled razstave Tito – obraz Jugoslavije, ki o voditelju nekdanje države prinaša zanimivosti, ki jih na spletu zagotovo ne boste našli. Razstava v Ljubljani bo odprta še do konca februarja.

Med vožnjo v Ljubljano na razstavo Tito – obraz Jugoslavije, ki je od začetka novembra na ogled v prostorih Gospodarskega razstavišča, natančneje nekdanjega prodajnega salona Slovenijalesa, sem brskal po spominu, mar res vse od osamosvojitve v Sloveniji nismo imeli razstave o človeku, ki je vsaj na območju, kjer živimo, nedvomno pa tudi širše, zaznamoval 20. stoletje. O Josipu Brozu – Titu, posebej o manj znanem iz njegovega osebnega in političnega življenja, je v zadnjih letih izšlo več knjig, lik dosmrtnega predsednika nekdanje Jugoslavije postaja ikona in s tem vse bolj blagovna znamka, saj ne manjka spominkov in drugih artiklov, na katerih se pojavlja njegovo ime.

Torej. Pred nami je prva razstava o Titu v Sloveniji, ki so jo v sodelovanju z muzeji in zasebniki pripravili v podjetju Ti & To. Kot je povedala njihova predstavnica za odnose z javnostjo Mojca Poredoš, so razstavo zasnovali zelo široko in odprto za različna mnenja, ne da bi ob tem delali kakršne koli zaključke o svetlih in temnih straneh, povezanih z življenjem in delom Josipa Broza Tita. Razstava je vsebinsko razdeljena v deset sklopov, ki so, kot ob koncu ogleda dobimo občutek, povezani predvsem z razpoložljivim slikovnim gradivom in eksponati, ki bodisi inicirajo bodisi zaključujejo posamezne predstavljene zgodbe. Tako v prvem prostoru vzbudi zanimanje obris Jugoslavije in na njem označena mesta, ki so se imenovala po Titu. Sledijo še sklopi: Titovi sodelavci, štafeta mladosti, neuvrščeni, Titova potovanja, vozni park, Tito in pošta Jugoslavije, umetniške upodobitve Tita, njegova silvestrovanja in pogreb vseh časov.

Galeb nekoč prevažal banane

Vsi zapisi, tako samo­stojni kot tisti, ki spremljajo fotografije ali eksponate, so kratki in jedrnati ter vselej napisani dvojezično, slovensko in angleško. Najprej preberemo nekaj osnovnih biografskih podatkov o njem. Ste vedeli, da se je Broz rodil v Avstro-Ogrski in je pri devetnajstih v na­slednjih dveh letih zamenjal kup služb v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji in na Češkem? V prvem prostoru so predstavljeni nekateri Slovenci, njegovi sodelavci v povojni Jugoslaviji, ki so na neki način tudi nekakšni vodniki skozi razstavo, saj njihova dokumentarna pričevanja, ki jih spremljamo na tv-ekranih ob posameznih temah razstave, dajejo dodatno začimbo vsemu, kar si ogledamo na stenah razstavišča. Marko Vrhunec je bil šest let vodja Titovega kabineta, Ivan Sladek je bil enako dolgo poveljnik častnega bataljona, Stanko Šerc, deset let pilot predsedniškega boinga, kiparka Milena Braniselj je leta 1979 izdelala zadnjo štafeto mladosti, ki jo je prejel Tito, hkrati pa je bila edina ženska, ki je zmagala na natečaju za izdelavo štafete. Ta je tudi na ogled. »Kaj pa sta ta dva,« je desetletni fantič ob lutkah z modrima kapama in rdečima ruticama vprašal svojo mamo, ki mu je odgovorila: »To sta pa pionirja. Na dan mladosti smo se vsi šolarji tako oblekli.«

Slikovno bogat je tudi del, v katerem je tema gibanje neuvrščenih. Na prenekateri fotografiji Tito s soprogo Jovanko in afriškimi gostitelji stoji pred ustreljenimi živalskimi trofejami, vidimo ga sredi črnskih domorodcev ali pa med obiskom na Poljskem na cenenih kamping stolih na robu trav­nika. Tito je potoval z letalom, modrim vlakom in šolsko ladjo Galeb, ki je bila sprva ladja za hitri prevoz banan, med vojno potopljena, po vojni pa obnovljena in dana v uporabo. Predsednikov vozni park je na ogled na tri načine, njegove avtomobile, ki jih hranijo v Tehniškem muzeju v Bistri, lahko opazujemo na fotografijah, znameniti Modri vlak je prikazan v miniaturi, v vsem svojem sijaju izstopata obe originalni motorni kolesi iz Titovega spremstva BMW in Moto Guzzi. V dokumentarnem filmu pilot Stanko Šerc razlaga, kako se je na nekem letu ob nenadnem bočnem vetru nagnilo letalo in se je soproga Jovanka polila s sokom. Tito je nemudoma prišel v pilotsko kabino in nadrl pilota: »Šta ste vi, piloti ili kočijaši?«

Pričevanja zaposlenih v službah, ki so skrbele za predsednika, so vsekakor eden zanimivejših delov razstave, saj »iz prve roke« izvemo številne anekdote o Titu, ki jih doslej nismo poznali. Poseben sklop je namenjen silvestrovanjem predsedniškega para, od tistih v tujini, eno najbolj »znanih« je bilo leta 1956 v Egiptu, do silvestrovanj vsako leto v drugi jugoslovanski republiki, od Makedonije do našega Brda. Prav groteskna je fotografija Titove zadnje novoletne noči 1979/80 v Karađorđevem, na kateri prisotni politični vrh verjetno nazdravlja na uspešno novo leto. Preberemo lahko nekaj duhovitih zapisnikov raznih odborov in dopisov, namenjenih predsedniku, da bi bilo dobro ukiniti dedka Mraza in ga zamenjati z dekletom v pisani narodni noši, in enega njegovih odgovorov o pomenu praznovanja novega leta: Ljudem je treba ponuditi razvedrilo na zdravi osnovi, ne pa tako kot včasih, za praznik zaspati in pozabiti na dejansko življenje. Tito je dodal, da je v Sloveniji to velika naloga, ker so tukaj žene bolj podvržene misticizmu kot moški. Novoletne zabave so bile prave »maškarade« lahko vidimo na fotografijah.

»Ne pošiljaj več ljudi, da me ubijejo.«

Preden se razstava odpre v del z umetniškimi upodobitvami Tita, na ogled so predvsem slike in kipi, v nadaljevanju pa je predstavljena še obsežna filatelistična zbirka, pozornost vzbudijo nekateri zanimivi citati iz maršalovega političnega življenja. Če je leta 1946 Stalin še v času prijateljstva Titu sporočal: »Pazi na zdravje, Evropa te bo potrebovala,« mu je slednji kasneje v času Informbiroja zapisal: »Ne pošiljaj več ljudi, da me ubijejo. Zajeli smo jih že pet. Če atentatorjev ne nehaš pošiljati, bom sam enega po­slal v Moskvo in verjemi, ne bo mi treba pošiljati še enega.« Nedvomno Titov diplomatski biser. Organizatorji razstave so del razstave poimenovali tudi Predsednikova senca, v katero so umestili temno plat njegove vladavine, a jo zapolnili zgolj z Golim otokom in ničimer drugim, kar bi lahko zapisali na njegovo senčno stran.

Razstava se zaključuje s sklopom, ki predstavlja Titovo smrt in še posebej pogreb, ki se ga je udeležilo kar 123 državnih delegacij. Razstavo dopolnjuje še knjižnica, kjer je na voljo pregled slovenske, jugoslovanske in tuje literature o Titu, tako v knjižni, kot elektronski obliki, v osrednjem delu razstavišča pa si je mogoče ogledati tudi ponavljajoči se film o Titu.

Ko sem pred nekdanjim Slovenijalesom v mi­slih še enkrat prehodil razstavo, sem jo videl predvsem kot poljuden prikaz Tita v raznoterih podobah, bodisi skozi pričevanja sodelavcev bodisi kot državnika na potovanjih po svetu ali pa živahnega žurerja na silvestrovanjih. Na razstavi je polno fotografij, citatov, zapisov in podatkov, ki so predstavljeni na kratko v nekaj stavkih. Razstava ne analizira niti ne pojasnjuje, ampak predvsem predstavlja, zato bo ogled mnogo lažji za obiskovalce, ki ta del jugoslovanske zgodovine poznajo – naj bo iz lastne izkušnje ali pa pripovedovanja. Vse to, kar novega izvemo oziroma se na kaj znova spomnimo, bi si v sodobni maniri želeli »poguglati« po spletu, a marsičesa, kar je na ogled na razstavi, ni mogoče videti nikjer drugje. Kot smo še izvedeli pri organizatorjih, so odzivi obiskovalcev različni, a večinoma pozitivni. Razstava Tita niti ne poveličuje niti ga ne omalovažuje, predvsem ga predstavlja. Lahko jo prehodimo v slabi uri, lahko za ogled porabimo en popoldan. Odvisno, koliko Tita si želimo.