Botrstvo in botri

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. januar 2014 / 10:57

Ob besedi boter najprej pomislimo na krstne in birmanske botre. Boter je za­stopnik otroka pri krstu ali priča pri birmi. V slovenski tradiciji imajo botri tudi širši, zlasti socialni in moralni pomen. Ko je nekdo sprejel botrstvo, je sprejel tudi zavezo, da bo v primeru, če bo krščenec ali birmanec osirotel, poskrbel za njegovo preživetje in vzgojo. Naprositi nekoga za botrstvo je bila naloga očeta. Izpričano je, da je šel na Gorenjskem oče iskat botra razoglav v vsakem vremenu in šele takrat, ko ga je našel oziroma izprosil, se je lahko pokril. Po drugi strani pa tisti, ki je bil za botrstvo naprošen, tega zlepa ni smel zavrniti. Šlo je torej za močno socialno vez. Še več: vera uči, da je med krstnim botrom in krščencem ter med birmanskim botrom in birmancem »vez duhovnega sorodstva«, ki traja vse življenje.

Zdaj pa poglejmo, kako je s temi rečmi danes. Nekaj od tega, kar smo zapisali, gotovo še velja. Hkrati pa dobivamo botre nove vrste in botrstva drugega tipa. V zadnjih letih je na veliko pozornost medijev naletel projekt Botrstvo v Sloveniji, ki deluje pod okriljem Zveze prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje in je namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v materialni stiski in potrebujejo finančno pomoč in spodbudo. Projekt vodi gospa Anita Ogulin in če kdo, si ona zasluži naziv novodobne Botre z veliko začetnico. Za svoje prizadevanje si je prislužila tudi častni naziv Delove osebnosti leta 2013. Dobrodelnosti se je priučila že v svoji prvi družini, njena mama Ana Petek je bila ena prvih socialnih aktivistk po drugi svetovni vojni. »Bila je prva bojevnica na terenu, prav ona je bila pobudnica ustanovitve centrov za socialno delo in tudi Društev prijateljev mladine. Čeprav je bila mama slabovidna, čeprav je bil moj oče slep, je bila naša tedanja družina tudi rejniška. Sama sem spontano stopila v to zgodbo. Že kot otrok sem skupaj z bratom slepe in slabovidne vodila po njihovih poteh, mami pa sva pomagala deliti hrano na terenu. Sploh ne znam živeti drugače.« Pomagala je že tisočem otrok, a ne sama. »V tej zgodbi nas je veliko, tudi vsi moji sodelavci, prostovoljci, mediji in seveda nepregledna množica srčnih ljudi, ki vneto pomagajo otrokom in njihovim družinam v stiski.« Razmere se kljub temu poslabšujejo. Nekoč si je prizadevala, da bi šli otroci lahko na počitnice, danes pa predvsem za to, da dobijo hrano. Razlika je več kot očitna.

»Ni najboljši tisti človek, ki ima največ, ampak tisti, ki za svoje življenje potrebuje malo ter ima in daje veliko.« To je le ena od medijsko odmevnih izjav botrice Anite Ogulin. Ob njej pomislim tudi na botre drugačnega tipa. Gotovo ste videli film Boter in Marlona Branda, ki je odlično odigral vlogo šefa svojega mafijskega klana; Sicilijanci mu pravijo kar boter, »il Padrone«. Ta je v nekem smislu pozitiven lik, ne skrbi le zase, ampak za cel klan. Pri nas pa imamo tajkune, botre, ki skrbijo le za svojo rit in za najožje člane klana. Naziv botra te vrste bi si zaslužil Herman Rigelnik. Iz močno zadolženega imperija ACH si bodo Rigelnik in člani njegovega klana (družbeniki Proteja) izplačali za 21 milijonov evrov dividend! ACH bankam dolguje 170 milijonov evrov, je tudi ena tistih družb, ki so v stečaj pahnile Factor banko. Rigelnik (»železni Herman«) je svoj čas zaslovel po vodenju uspešne sanacije Gorenja in bil v letih 1992-1994 predsednik Državnega zbora – delal je torej v dobro delavcev in državljanov. Zdaj skrbi le še za svoj mafijski klan. Boter posebne vrste.