Neža nima enakih možnosti

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. januar 2014 / 14:49

Za Nežo Kržišnik, dvajsetletno invalidno študentko od Sv. Andreja pri Škofji Loki, se starši že od začetka njenega študija borijo, da bi bila pri prevozu v enakem položaju kot zdravi vrstniki.

Neži, ki je težko gibalno ovirana, namreč nič ne koristi subvencionirana vozovnica, s katero je pred poldrugim letom država uredila možnost prevoza dijakom in študentom za linijski prevoz med krajem bivanja in krajem izobraževanja. Potrebuje namreč prilagojen prevoz: od doma jo na fakulteto v Ljubljano vozijo s posebej prilagojenim kombijem s klančino, česar ji ne subvencionira nihče, pač pa plačuje sama iz svoje Zoisove štipendije.

Nežina starša Ivanka in Marko sta na njen položaj opozorila pristojna ministrstva, obrnila pa sta se tudi na varuhinjo človekovih pravic. Slednja je ugotovila kršitev več zakonov, zaradi katerih so težko gibalno ovirani študentje, kakršna je tudi Neža, v primerjavi z drugimi v diskriminatornem položaju. Na to je varuhinja opozorila ministrstva za infrastrukturo in prostor, za izobraževanje in za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Povsod so se strinjali s slabostmi v zakonodaji, zaradi katerih prevozi gibalno oviranih študentov sistemsko niso ustrezno urejeni, in napovedali, da bosta ministrstvi za izobraževanje in za delo pripravili predlog normativnih sprememb. Ker ni bil določen časovni okvir in ker se je varuhinji zdelo, da se pristojni prepočasi odzivajo, je ponovila zahtevo, a ministrstva so se odzvala šele na po­sredovanje predsednice vlade, za kar so jo prav tako za­prosili iz varuhinjinega urada. Medresorska skupina naj bi ustreznejši zakonski predlog oblikovala do konca pravkar minulega leta.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa je postreglo tudi z informacijo o Društvu študentov invalidov, ki prek posebnega programa osebne asistence študentom ljubljanske in mariborske univerze organizira dnevne prevoze med krajem bivanja in izobraževanja. Ministrstvo društvu tudi predlaga, da bi pred sprejetjem ustreznih sistemskih ukrepov prevoze razširili tudi na kraje izven širšega območja Ljubljane in Maribora.

Če bi Neža živela v študentskem domu, kjer prebiva tudi več študentov invalidov, teh težav ne bi bilo. Toda zaradi narave invalidnosti je še v posebej težkem položaju.

»Njena diagnoza je spinalna mišična atrofija. Poleg gibalnih ovir ima tudi težave z dihanjem, ponoči je na ventilaciji in potrebuje štiriindvajseturno nego. V študentskem domu pa ni nočnega dežurstva,« pove Nežina mama Ivanka, ki je bila dolga leta tudi hčerina osebna asistentka, sedaj pa to delo že tretje leto opravljajo drugi ljudje. Osebna asistentka Nežo vozi tudi na fakulteto v Ljubljano. Tudi zaradi bližine Ljubljane se Kržišnikovim ni zdela smiselna odločitev za študentski dom.

Neža je bila sicer vsa leta uspešna učenka in dijakinja, o čemer priča tudi njena Zoisova štipendija. Ko se je odločala za študij, bi raje kot angleščino izbrala medicino ali farmacijo, a je morala svoje želje prilagoditi svoji težki invalidnosti. Omenjena študija imata namreč veliko vaj, pri katerih bi težko sodelovala, tudi glede poklicnih možnosti je bila v dvomih. Tako je izbrala tuj jezik in ker je zelo prizadevna in ji ni težko brati zajetnih knjig v angleščini, ji gre tudi na fakulteti dobro. Pri težavah zaradi sporazumevanja (Neža namreč zaradi svoje invalidnosti govori le šepetaje) pa si pomaga s posebno napravo »echo voice«. Nežino spremljevalko (prav v času našega obiska so Kržišnikovi iskali novo) plačuje društvo distrofikov, ostale stroške pa mora družina plačati sama. Kot povesta starša, se je zaradi težav pri prevozu zbralo več staršev invalidnih študentov in zahtevalo rešitve, zanje so se borili tudi vsak posebej, Kržišnikovi pred lokalnega poslanca v državnem zboru, nazadnje pa tudi prek varuhinje človekovih pravic. Sedaj se nadejajo, da bo obljubljeni zakonski predlog, ki bi študentom, kot je Neža, omogočil enake možnosti, res kmalu ugledal beli dan.