Zmoremo več pozitivnega?

V preteklem letu smo bili priča otipljivim posledicam stopnjevanja nezadovoljstva ljudi. Množične ulične demonstracije so med drugim pripeljale tudi do odstopa mariborskega župana, ki se je zgodil na zadnji dan leta 2012. Kako hitro čas beži …

Ljudje so danes še vedno nezadovoljni, jezni, vsaj »našpičeni«. Obstajajo pa tudi izjeme in drugačen pristop k reševanju problemov in izzivom nezadovoljstva. Na Jesenicah se je na primer zgodilo nekaj, kar je presenetilo mnoge. Ahmed Pašić, druga generacija priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, je s pozitivnim nabojem presenetil vse in Jesenice v najbolj pozitivnem in žlahtnem pomenu postavil na zemljevid drugačne Slovenije. Namesto da bi ljudi obsojal in napadal, jih je nagovarjal in povabil k sodelovanju, k solidarnosti, povezovanju in z lastnim zgledom pokazal, da nikomur nič noče in nima ničesar za bregom. Jeseničani z obeh bregov Save, iz zgornje in spodnje doline so se začeli odzivati, družiti, skupaj pleskati, obnavljati, lepšati Jesenice in drugače delovati, da bi z veseljem pomagali sebi in drugim. Ni se zgodilo čez noč, je pa v marsičem spremenilo samozavest ljudi, ki so se začeli družiti in bolj spoštovati drug drugega. Niso zahtevali, da Jesenice ali lokalna oblast kaj stori(jo) za njih, ampak so sami nekaj storili za Jesenice. S tem so veliko storili tudi zase in za svojo samopodobo. Spontano se je razvilo »gibanje«, morda prej (z)druženje EJGA, ki nikomur nič hudega noče. Ker domnevno nikomur nič noče, je takoj nekaterim sumljivo, ker ti pač (še) ne znajo drugače, kot da v vse dvomijo in povsod iščejo strice in tete iz ozadja. Kaj pa če ozadja ni, če stricev ni, če so le ljudje, ki imajo vsega dovolj in se ne pustijo več deliti na »ta prave« in »ta spod­nje«, na Gorenjce in »čefurje«, na rdeče in črne, na leve in desne? Nočejo, da jih imajo nekateri za norca, ampak si predvsem želijo spoštovanja v družbi.

Na Jesenicah nihče ni »gotof«, ni gorečih hobotnic in ljudskih vstaj, pa vendar so vsi dobili jasno sporočilo, da si Jeseničani želijo le­pšo in bolj prijazno občino. Medtem so se v Mariboru nekateri že obrnili proti novemu županu, v Ljubljani pa se je iz vstajniškega gibanja rodila stranka, ki ji je kljub pompozni apolitičnosti uspelo »reciklirati« tudi nekatere stare kadre drugih političnih strank.

Prejšnji petek sem bil povab­ljen na POP TV na pogovor o evropskih volitvah. Ko sem prišel tja, pa sem slišal, da se moram soočiti s kolegom Peterletom. Zakaj bi se moral soočati, ko pa z njim lahko sodelujem in tudi sodelujem, ker nama v Bruslju nič drugega niti ne preostane. Kot da so nekateri nesrečni, ker se ne »klofava« in spotikava drug drugega takrat, ko bi nekateri želeli konflikt in afero. Na vse načine se trudim, da bi kaj dal od sebe in uspel v projektih, ki so mi jih zaupali v evropskem parlamentu, doma pa se zdi, da nekatere medije zanimajo le cirkus in afere. Takšen pristop škodi vsem, še najbolj pa volilni udeležbi. Volitve so pozitivno in proaktivno dejanje, več ljudi gre volit ZA kot PROTI, a za to morajo biti obveščeni in spodbujeni s pozitivnimi zgledi.

Ob začetku leta sem si zaželel, da bi lahko v tem letu, tudi ko gre za evropske volitve, ljudi pomirjal in kaj pojasnil. Za to pravico se bom boril in na tem bom tudi vztrajal. Gospoda Pašića sem si izbral za zgled. Imate svoj zgled tudi vi?

Komentarji (1)

anton kolar

"V preteklem letu smo bili priča otipljivim posledicam stopnjevanja nezadovoljstva ljudi. Množične ulične demonstracije so med drugim pripeljale tudi do odstopa mariborskega župana, ki se je zgodil na zadnji dan leta 2012. Kako hitro čas beži …" Demonstracije, ki jih je organiziralo politično ozadje tistih skorumpirancev, ki so na volitvah popolnoma propadli (LDS, Jelko Kacin) s huronsko agitacijo in podporo tajkunsko plačanih isti nomenklaturi servilnih medijev, ki so bile kljub vsemu temu številčno neznatne in hkrati medijsko podeseterjeno napihnjene, predvsem pa nasilne, so bile puč proti demokratični vladi (začele so se tako, da so režimci na MMC - kjer so pred tem izvedli uredniško čistko in odstranili uspešnega urednika Urbanijo - objavili poziv Zorana Jankoviča: "Narod se bo dvignil"). In še prej je poglavar paradržavne organizacije, ki slovensko državo popolnoma nadzira, odredil, da bomo imeli v Sloveniji poslej "demokratični socializem". Vse skupaj je seveda popolna prevara in prepričan sem, da bodo ljudje, ki so to storili, za to pred ljudstvom nekoč tudi odgovarjali. In če se s politikanti, kot je avtor gornjega prispevka, ni vredno ukvarjati, pa je "demokratični socializem" družbeno psihotičen pojav, ki kljub svoji popolni absurdnosti v resnici predstavlja veliko nevarnost (tako, kot je denimo paranoidna shizofrenija najhujše duševno obolenje). Vsak socializem je bil in bo vedno seveda tiranija in nič drugega. Država z "demokratičnim socializmom" je totalitarna in ne demokratična, njeni državljani pa sužnji klike, ki v imenu ideologije odloča o vsem in si prilašča vse. Vse to je pri nas sedaj pač očitno dejstvo. Kaj o tem meni dr. Brane Senegačnik? citat: "Demokratični socializem je zelo realen, pristen izraz slovenskih družbenih in kulturnih razmer. To nas lahko navdušuje ali spravlja v bes, zaradi tega smo lahko polni zanosa ali globoko potrti, naše oči so lahko vlažne od ganjenosti nad njim ali pa se smejimo neumnostim njegovih ideologov, a tako pač je. Povsem preprosto, banalno preprosto: je nespregledljiv pojav, za zdaj predvsem medijski in kulturni, a že tudi politični; kakšen in kikšen bo njegov družbeni pomen, je težko reči,vendar je ta hip zelo glasno in vidno tu, in nič, niti trezno ravnodušje in intelektualno ignoriranje, ga ne more odpraviti. Že to dejstvo samo na sebi dobro kaže stanje slovenske družbe, še posebej če upoštevamo njegovo radikalnost in našo polpreteklo zgodovino. Njegova kulturna reprezentativnost pa ima seveda globlje razsežnosti; relevantnost demokratičnega socializma razkriva, da je v našem prostoru izredno šibko razvito razmišljanje o globljih razsežnostih kulture; zdi se, da je to kar v obratnem sorazmerju z deklarirano družbenokritično občutljivostjo dominantnih intelektualnih institucij. Moč argumenta je šibka proti moči retorike, slednja pa je največja, če je združena z iluzijo; rezultat takšnega stanja je, da se moramo ukvarjati z demokratičnim socializmom. Demokratični socialisti zatrjujejo, da sistemi, ki so se v dosedanji zgodovini razglašali za socialistične, v resnici sploh niso bili takšni; ljudje bi se pri razmišljanju o socializmu morali otresti samodejnih zgodovinskih reminiscenc in preprosto zaupati, da gre tokrat za nekaj povsem novega. Da gre za človeka, kot imajo navado reči. Demokratični socializem je tedaj nekakšna zgodovinska carte blanche, nepopisan list papirja, ki daje možnost na novo napisati slovensko in evropsko zgodbo, tokrat z nepopačenim rokopisom in s plemenito vsebino. Mesijanski podton takšnih oznanil seveda zveni privlačno v razmerah vsesplošne korupcije, ali še bolje rečeno, v času, ko je bila kar nenadoma odkrita korupcija pandemičnih razsežnosti in so vsi moralni alarmni zvonci začeli nenadoma klicati k očiščenju družbe. In vendar: ime gibanja bi skorajda ne moglo biti bolj historično obloženo, kot je. Poleg tega je eden temeljnih argumentov za njegov nastanek zgodovinski: permanentna (periodična) kriza kapitalizma. Zaradi tega ni neupravičeno pričakovati od njegovih ideologov kakšno besedo več o tem, kako in zakaj se demokratični socializem razlikuje od vseh dosedanjih (kot sami pravijo, nepristnih) zgodovinskih oblik socializma. Zaradi napačnih teoretičnih izhodišč? Zaradi neuspele prakse, ki je popačila dobre ideje? Toda o tem povedo tako malo, da se poraja vprašanje, ali sploh imajo kaj povedati. Vsekakor pomeni radikalno drugačnost odpoved metodi revolucionarnega nasilja pri uveljavljanju novega družbenega reda, kar je priložnostno slišati iz ust kakega od demokratičnih socialistov (npr. Roka Kogeja v oddaji Odkrito o demokratičnem socializmu na slovenski državni televiziji). Toda kako to uskladiti s sklicevanjem na Marxa? Na ?katerega Marxa? oziroma na kakšno branje njegovega izročila opirajo svojo različico marksizma? Ime česa je za demokratične socialiste Marx? Siloviti ideološki boji znotraj marskistične tradicije in kar najtesnejša prepletenost proletarskih revolucij z Marxovim naukom v zgodovinski realnosti vsiljujejo ta in še vrsto podobnih vprašanj. ?Važno je, da se lahko o socializmu spet pogovarjamo,? je v omenjeni oddaji izjavil Goran Lukič, podobno kot je Alain Badiou videl pomemben dosežek londonske konference o ideji komunizma leta 2009 v tem, da komunizem ni več kriminalizirana beseda. Toda dejansko o tem sploh ni pogovora; je zgolj apologija. In ironična ignoranca vseh kritičnih vprašanj, zgodovinskih, antropoloških, filozofskih. ?Za nasprotovanja bo čas kasneje,? je tedaj izjavil Badiou, misleč sicer na polemike med pripadniki komunistične ideje. Vse zgodovinske razloge imamo, da dvomimo o tej trditvi: ta čas je retorična kategorija, ki naj odpravi z izkušnjami povezane pomisleke in napravi prostor za vero. Navsezadnje tudi Slavoj Žižek piše, da je danes komunistična resnica dostopna le tistim, ki verujejo vanjo. Tako je tudi z demokratičnim socializmom: je vera. Ko Goran Lukič svari pred tem, da ne bi nazadnje spet pristali pri sporih o NOB, uvaja v diskurz virtualni svet namesto zgodovinske resničnosti; in isto počne, ko navaja v podporo svojim ekonomskim pogledom uspešne primere zadružništva ali državnih intervencij v povsem nesocialističnih okoljih. Če k temu prištejem še način, kako se v Sloveniji dogaja restavracija socializma - neznosen medijski populizem, poulično nasilje in fizične grožnje posameznikom in skupinam -, se pomislekom, ki jih sugerira zgodovina, pridružijo še tisti, ki se porajajo iz izkušenj našega trenutka. Resničnost postane premočna, da bi jo bilo mogoče ignorirati. Kot nobena radikalna sekularna vera tudi demokratični socializem ne more brez retorike. Zato ker bolj ali manj je samo to: proizvodnja iluzije z vsemi sredstvi." konec citata Bistvena lastnost "(demokratičnega) socializma" je, kot ugotavlja tudi dr. Senegačnik, proizvodnja iluzije, oziroma enostavneje povedano: laž. Sicer pa tako že vsaj od Havla naprej vemo, da je laž nesmrtna duša komunizma, oziroma, bolje rečeno, komunizem je enako laž. Mediji so zato njegovo glavno orodje. In ko sem že prej omenjal MMC kot režimsko trobilo prerokov tega bolnega pojava, naj omenim še njegov zadnji večji podvig: ko so na parlamentarni komisiji za človekove pravice odločali o peticiji, s katero bi komisija organe pregona v Sloveniji pozvala, naj raziščejo odbovske umore iz preteklosti (za katere obstaja vsa dokumentacija, njihovi akterji pa so kajpak tudi med glavnimi promotorji tokratne socialistične variante), in so poslanci nomenklature brezsramno in arogantno vseh pet členov peticije zavrnili in tako spet zaščitili morilce iz svojih vrst, na MMC o tem niso objavili nobene informacije: niti o peticiji sami, niti o glasovanju. Ko sem jih na to opozoril, so me seveda ignorirali. Tudo to je sestavni del "demokratičnega socialzma".

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kronika / nedelja, 12. januar 2014 / 07:00

Enkrat na polno, drugi dan kidanje snega

Kranj – Torkov dopoldan je bil za kranjske gasilce zelo deloven. V zelo kratkem času so posredovali pri požaru v Špikovi ulici (Drulovka) v Kranju, nato še v nekdanji tovarni Zvezda. Pri slednjem p...

Objavljeno na isti dan


Šport / ponedeljek, 13. januar 2014 / 00:50

Na Kulmu zadonela Zdravljica

Po sobotnem drugem mestu je smučarski skakalec Peter Prevc iz Dolenje vasi v nedeljo na tekmi na Kulmu zmagal in osvojil tudi mali kristalni globus v skupnem seštevku poletov.

Šport / nedelja, 12. januar 2014 / 21:13

Košir drugi, Marguč četrti v Bad Gasteinu

Bad Gastein - Slovenska deskarja Žan Košir in Rok Marguč sta se izkazala na tekmi svetovnega pokala v paralelnem slalomu v Bad Gasteinu. Košir, ki je bil najboljši v kvalifikacijah, je na koncu zas...

Šport / nedelja, 12. januar 2014 / 21:07

Jakov Fak drugi v Ruhpoldingu

Ruhpolding - Slovenski biatlonec Jakov Fak je osvojil drugo mesto na današnji zasledovalni preizkušnji na 12,5 km za svetovni pokal v nemškem Ruhpoldingu. Fak je za prvouvrščenim Norvežanom Emilom...

Razvedrilo / nedelja, 12. januar 2014 / 07:00

Od dežja v Bohinju do princa v Nikogaršnji hčeri

Klemen Torkar je že kot otrok rad nastopal. Pel, pripovedoval pravljice domačim in vsem, ki so ga hoteli poslušati. Zametki nastopanja so bili tako prisotni že od otroštva, najbolj pa ga je zanimalo p...

Humor / nedelja, 12. januar 2014 / 07:00

Gašpar ga nese največ

Objavljamo ekskluzivni magnetogram dogodka v noči s ponedeljka na torek, ko je policija ustavila vozilo, ki ga je vozil vinjeni predsednik uprave Luke Koper Gašpar Gašpar Mišič.