Od dežja v Bohinju do princa v Nikogaršnji hčeri

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / nedelja, 12. januar 2014 / 06:00

Klemen Torkar je že kot otrok rad nastopal. Pel, pripovedoval pravljice domačim in vsem, ki so ga hoteli poslušati. Zametki nastopanja so bili tako prisotni že od otroštva, najbolj pa ga je zanimalo petje. Spominjamo se ga kot pevca narodno- zabavnega ansambla Storžič, kmalu pa je odkril tudi svojo ljubezen do opere.

Slovensko komorno glasbeno gledališče je v koprodukciji s Cankarjevim domom, Akademijo za glasbo, SNG Opero in baletom Ljubljana ter v sodelovanju s Piccolo festivalom Furlanije - Julijske krajine pripravilo slovensko praizvedbo komične opere La Cecchina ali Nikogaršnja hči. Ravno v tem tednu doživlja premierno uprizoritev v Cankarjevem domu. V operi pa med nastopajočimi najdemo tudi tridesetletnega Klemena Torkarja, Gorenjca, katerega se spominjamo kot pevca narodno-zabavnega ansambla Storžič, ki je kasneje vzljubil opero in je zadnja leta ponosen predvsem na vlogo Orfeja, za katerega je leta 2012 dobil tudi Prešernovo nagrado Akademije za glasbo.

Klemen je že kot otrok rad nastopal. Pel, pripovedoval pravljice domačim in vsem, ki so ga hoteli poslušati. Za nastop je pripravil tudi lastno kostumografijo. Prav so mu prišle tako brisače kot mamini serveti. Zametki nastopanja so bili tako prisotni že od otroštva, najbolj pa ga je zanimalo petje.

Najprej je po gimnaziji študiral novinarstvo, vmes pa že pel pri ansamblu Storžič in hkrati obiskoval ure klasičnega solo petja v Tržiču pri glasbenem pedagogu Jaku Jeraši. Zelo dobro in z nasmehom se spominja tudi prvega studijskega snemanja, ko ga je njihov takratni mentor in producent Mirko Šlibar dobesedno nagnal iz studia na ure solo petja. Glas je sicer imel, ni ga pa znal uporabljati.

Pri sedemnajstih se je s Kreslinovo Namesto koga roža cveti prijavil na Prvi glas Gorenjske, ki je bil takrat na Bledu, in zmagal. Tam so bili tudi fantje iz ansambla Storžič, ki so iskali pevca. Klemen se nikoli ni videl v narodno-zabavni glasbi, v tistih letih je razmišljal o popevkah in šansonih, vendar je bil njegov odgovor vseeno pritrdilen.

»Začel sem poslušati Avsenikove skladbe in sprevidel, da pa ima ta glasba v sebi vseeno nekaj. Potem je zelo hitro prišlo besedilo za pesem V Bohin' 'ma d'ž tamvade, Klemen Grašič je napisal melodijo, skladbo smo posneli in takrat sem kot čisti začetnik tega ranga triminutno pesem snemal štiri ure, in kot sem rekel: so sledile ure solopetja (smeh).«

Kdaj pa ste se navdušili nad opero?

»Jaka Jeraša in Marja Ashamalla sta bila moja prva pevska pedagoga, pevec in pianistka, ki sta me navdušila najprej za samospev, potem za operne arije. Stvar me je začela zanimati, in čeprav sem diplomiral iz novinarstva, tudi delal nekaj časa v svojem poklicu, sem se odločil še za študij glasbe. Tako končujem magisterij iz petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorici Piji Brodnik.«

Kaj bo sledilo študiju?

»Zagotovljenega ni nič. Nekaj let bo avdicij in upam, da bo kakšna od teh uspešna. Začenjaš od začetka, takoj po študiju pa niti telo niti psiha še nista pripravljena za največje vloge na velikih odrih. Fino je, da se to zgodi postopoma. Ko si mlad, imaš velike želje, potem pa ko skozi obdobja dela in študija spoznavaš lastne omejitve, postanejo te realnejše.«

Vaše začetne operne vloge so kar vse po vrsti velike. Kako je bilo s prvo?

»Moja prva tovrstna odrska izkušnja je bila opereta na Jesenicah, ko smo ustvarjali Planinsko rožo. Branka Smole je želela, da v njenem teatru izvedejo pravo opereto in smo jo: z orkestrom, zborom in solisti. Druga pa je bila naslovna moška vloga v operi Orfej Klavdija Monteverdija leta 2012. To je bil kar velik projekt Akademije za glasbo Ljubljana, Evropske prestolnice kulture Maribor, Festivala Ljubljana, SNG Opere in baleta Ljubljana. Šel sem na avdicijo in dobil vlogo. Imam srečo, da sem tenorist, kjer je manjša konkurenca kot pri sopranistkah, ki jih je pri nas ogromno, pa še vse so dobre.«

Ali petje zahteva veliko vaje?

»Ta naš 'inštrument' zahteva veliko discipline in zdrav način življenja tako in drugače. Zjutraj sadni sok z ingverjem za odpornost, rekreacija na svežem zraku, tehnične vaje, kjer vsak dan ponavljaš neštetokrat isto, in moram reči, da imam tolerantne sosede (smeh). Je pa res, da poskušam vaditi takrat, ko naj bi bili v službah.«

Ta teden je ugledala svet opera Nikogršnja hči, kjer nastopate v vlogi Marcheseja?

»Šel sem na avdicijo in dobil vlogo. Gre za komično opero v stilu Mozartovih oper. Je delo italijanskega skladatelja Niccoloja Piccinnija in je bila takrat najbolj priljubljena. Zgodba pa je podobna tistim iz telenovel: jaz se kot princ zaljubim v služkinjo, to pa nikakor ni sprejemljivo. V njej nastopamo sicer študentje, vendar nekatera imena že poznamo: Nuška Drašček Rojko, Eva Černe, Ana Dežman, Darko Vidic … Vsebuje petje, igro, celo ples, tako da sem se srečal tudi z baletom. Režirala jo je mlada Yulie Roschina, ki pa ima zanimivo predstavo o tem, kako se lotiti opere, sploh ker je gledališka režiserka, tako da je zadeva zelo dinamična. Za pevca je sicer ta pristop napornejši, gledalec pa praktično pozabi, da gleda opero. In menim, da je naloga tistih, ki se ukvarjamo s to – lahko bi rekli tudi na določen način muzejsko umetnostjo – da jo aktualiziramo do te mere, da gledalec nima občutka, da gleda nekaj, kar je staro štiristo let.«

Obstaja vaša posebno ljuba vloga?

»Pred kratkim sem bil volk v Rdeči kapici, česar si nisem nikoli predstavljal niti nisem vedel da ta opera obstaja, pa sem strašno užival. Na enem od koncertov sem recimo kot prvi pel skladbo mlade skladateljice Uršule Jašovec na besedilo Frana Miličinskega Ježka ter ugotovil, da je bil to prvovrsten izziv. Drugače pa se poskušam posvetiti vlogi, ki jo dobim; se iz vsega nekaj naučiti, saj mi je to pomembnejše, kot da bi stremel k nečemu. Vse ob svojem času.«