V preobleki sebe

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / petek, 10. januar 2014 / 06:00

Potovanje ednine v dveh telesih. Transformacija sebe skozi drugačnost enakosti v zrcalu drugega spola med sabo in mano. Žensko se preoblikuje v moško. Moški postane ženska.

V predstavi se soočita telesi iz dveh različnih življenjskih obdobij, z drugačnimi geografskimi, filozofskimi in socialnimi izhodišči. Njuna skupna točka je sorodstvena vez, zgodba med očetom in hčerjo. Osebni svet se prepleta z vsakdanjikom, kjer se kopičijo pravila, želje, kompromisi, pripadnosti in odločitve. Prek transformacije nastopajoča oblikujeta medsebojne povezave in s tem preizkušata moški in ženski princip tako v moškem kot v ženskem telesu.

Besedilo opisuje plesno-gledališko predstavo z naslovom V preobleki sebe, v glavnih vlogah pa nastopata oče in hči, Igor in Ana Romih. Ideja in koreografija predstave sta njeno delo, medtem ko je sama predstava nastala v produkciji Kulturnega društva Qulenium.

Kdor si je lani ogledal decembrski Plesni ognjemet, je že lahko videl kratek izsek iz predstave kot nekakšen napovednik januarske premiere in ponovitve, ki sta se zgodili v petek in soboto, v kranjskem Stolpu Škrlovec.

Dvaindvajsetletna Kranj­čanka Ana Romih je svojo plesno kariero začela pri osmih letih pod okriljem Saše Lončar, vodje že omenjenega Quleniuma.

»Saša je moja duhovna mama, brez nje danes ne bi bila to, kar sem. Informacija, da sem zapustila Qulenium ni prava, kajti še vedno delujem in sem močno povezana z njim in svojo plesno družino, skupino XS. Me je pa verjetno za sam ples res navdušil oče, saj mi je že od majhnega vedno predvajal disko glasbo, kajti sam je bil njen velik ljubitelj, po malem tudi DJ in odličen plesalec. In od trenutka, ko sem začela svoje misli in emocije pretvarjati v gib, se je moje življenje začelo vrteti samo še okoli plesa,« pove Ana.

Vsi njeni načrti za prihodnost so bili usmerjeni v uresničitev sanj: študij v Amsterdamu. V bistvu je predstava V preobleki sebe del njene diplome na akademiji SNDO (School for New Dance Development) v Amsterdamu. Vmesna postaja med njenimi začetki in plesno akademijo pa je bila Umetniška gimnazija v Ljubljani, smer sodobni ples.

»Vse življenje je bil ples na prvem mestu. Nekaj, kar sem imela v vseh trenutkih, dobrih in slabih ob sebi in v sebi, me nikoli ni razočaralo, je bilo vedno na voljo, predvsem pa ples predstavlja orodje za izražanje vseh čustev, ki so se pojavili v različnih trenutkih v mojem življenju.«

Odhod v tujino za mlado Kranjčanko nikakor ni bil mačji kašelj, hkrati pa je bila to ena njenih najtežjih in obenem najčudovitejših odločitev v življenju. Sedaj že štiri leta usklajuje življenje, razpeta med 'eno in drugo dimenzijo', kot pravi sama, med Slovenijo in Amsterdamom. Pa še vedno ni ravno lahko.

V preobleki sebe je petdesetminutna predstava, kjer Ana prvič nastopa v vlogi koreografinje, plesalke in hčere obenem s svojim očetom, ki sicer ni profesionalni plesalec.

»Moja naloga je bila, da za dva meseca zapustim Amsterdam in v drugem okolju na oder postavim predstavo. To je bil kot nekakšen 'internship/stage', če se tako izrazim. Dolgoletna želja je bila, da bi lahko z očetom plesala na odru, in to se je zdela idealna priložnost, da se mi želja uresniči. Poleg tega pa že tri leta nisem nastopala na slovenskih tleh in to, da sem po dolgem času spet stala na domačem odru in delila svoje misli z ljudmi, ki me poznajo, je bilo naravnost neverjetno.«

Ko je z idejo o predstavi Ana seznanila Sašo Lončar, je stvar stekla, prepričati pa je morala še očeta, da bo na­stopil z njo. Ana je najprej pristopila previdno, a vseeno se čustvom pri tovrstnih zadevah ne moreš izogniti in končni rezultat je bila očetova privolitev, kar pa se je na koncu izkazalo tudi za velik plus v samem odnosu mlade umetnice in 46-letnega odraslega moškega, ki je izbral pogum in s hčerko nastopil na odru.

»S koreografskega vidika je bil največji izziv pri sami predstavi vprašanje o tem, kako uporabiti netrenirano telo, ki še nikoli ni nastopalo na odru niti imelo stika z občinstvom zno­traj gledališča. V samo predstavo sva vložila dva meseca, vsak dan sva vadila po tri ure. Proces se je nadaljeval tudi, ko sva zaklenila vrata studia; ustvarjalnost je delovala noč in dan.«

Seme teme predstave je bilo zasejano že pred leti, ko so imeli v Amsterdamu delav­nico na temo moškosti in ženskosti, kjer so se preoblačili iz ženske v moškega pa iz moškega v žensko, in je potem idejo Ana samo razvijala, nadgrajevala. Da pa je v vse skupaj vključila očeta, je bil med drugim razlog tudi ta, da odkar pomni, je njegov moški princip velikokrat prevzel ženskega.

»Takoj ko je obul visoke pete in si nadel lasuljo, sem vedela, da je bila moja odločitev prava, saj je suvereno začel plesati in uprizarjati žensko.«

Ana verjame, da v vsakem obstajata tako ženski kot moški princip, vprašanje pa je, koliko si dopustimo in ju izrazimo – v vsakdanjem življenju ali na odru.

Kaj se zgodi na drugi strani in kje se drugačnost konča ali začne? Na odru je vidna sama transformacija ženskega v moško in moškega telesa v žensko. Kaj se zares spremeni, ko se preobrazimo, in kaj ostane od nas samih, koliko si dopustimo izražati na eni in drugi strani?