Neutruden likovni raziskovalec
V Mestni knjižnici Kranj del svojega bogatega likovnega opusa razstavlja Kranjčan Rajko Bogataj.
Kranj – Za ustvarjalce, ki jim likovna umetnost v življenju ni bila poklicna opredelitev, ampak so se v svet slikarstva, redkeje kiparstva, podajali bodisi v svojem prostem času bodisi so na tem področju postali dejavni po upokojitvi v tretjem življenjskem obdobju, že po tradiciji velja, da najraje posegajo po realističnih motivih. Olje ali akril na paleti in na platnu krajina, podeželska arhitektura, tihožitja … Med redkimi, ki svojo likovno govorico pišejo tudi v polju abstraktnega slikanja, je Rajko Bogataj iz Kranja. Dela, ki jih je označil kar za svoj abstraktni svet, še teden dni predstavlja v razstavišču Mestne knjižnice Kranj. Po več skupinskih in nekaj samostojnih razstavah je tokrat prvič na ogled postavil petindvajset slik z abstraktnimi motivi iz cikla Zemlja, pa tudi novejših. »Razstava je nekakšen pregled vseh mojih abstrakcij, odkar se ukvarjam s slikanjem,« potrjuje Rajko Bogataj, v svojih likovnih snovanjih neutruden raziskovalec različnih področij likovne umetnosti.
Že sprehod med razstavljenimi deli v njegovem ateljeju nam da vedeti, da ne gre za ustvarjalca v enotnem likovnem slogu. Poleg omenjenih abstraktnih slik so tu obmorski in kraški motivi, domača gorenjska tako naravna kot urbana krajina, izstopajo družbeno angažirana dela, ki odsevajo današnji čas, avtor pa je zelo odprt tudi pri uporabi različnih materialov in likovnih tehnik. V njegovi likovni zakladnici se srečamo tako s klasičnimi platni kot akvareli, kolaži, izjemen je v risbi in različnih grafičnih tehnikah. Zelo natančna je Bogatajeva risba, katere korenine gre iskati v njegovem poklicu geodeta, ki ga je opravljal do upokojitve. »Ukvarjal sem se z uporabno geodezijo, s projektiranjem nizkih gradenj, kjer sem izostril risbo in smisel za perspektivo. Po upokojitvi leta 1997 sem se vključil v likovne delavnice na univerzi za tretje življenjsko obdobje in se pri Andreju Piberniku izpopolnil v barvnih spektrih in kompoziciji,« razloži Bogataj. Vključil se je v Društvo likovnikov Ljubljana, v okviru katerih je obiskoval tečaje, ki so jih vodili akademski slikarji. V svet grafike, ki mu je v likovni umetnosti poleg risbe najljubša, pa ga je popeljal Zmago Puhar. Izpod njegove preše prihajajo mojstrovine v tehnikah linorez, jedkanica, suha igla, tu so družbeno angažirani sitotiski … Ponosen je na triptih Katedrala smrti, originalni sitotisk iz leta 2001, ki ponazarja njegov pogled na porušena »dvojčka« v New Yorku, predvsem pa na brezizhodnost sodobne civilizacije.
»Med motivi mi je blizu krajina, narava me je vedno impresionirala. Moja velika ljubezen je od vsega začetka risba, ki pride do izraza pri vseh grafičnih tehnikah in mi je prinesla tudi nekaj nagrad.« V okviru vsakoletnega natečaja Zveze likovnih društev Slovenije je bil Bogataj doslej v različnih kategorijah že štirikrat sprejet med najboljših šest avtorjev, letos pa je prejel tudi prvo nagrado zlato paleto, in sicer za risbo z naslovom Oseka. »Ni me strah nobene likovne tehnike, ki se je lotim na novo. Nimam akademskega znanja, zato se učim na tečajih in vedno znova poskušam sam. Vselej pristopim raziskovalno, včasih uspe, drugič ne. Pomembno je poskusiti. Poleti več slikam platna in akvarele, v zimskem času v ospredje stopijo risbe in grafike. Tukaj v ateljeju imam odlične razmere za to,« priznava Bogataj. Razstavljal je v Elektru Gorenjska, Domplanu, eno večjih razstav je imel v Galeriji Loterije Slovenije, lani je pripravil tri samostojne razstave, aktualna pa je v kranjski knjižnici.
»Slikanje ni le hobi, ampak mi je tudi v veliko veselje. Sodelujem in družim se s številnimi likovnimi kolegi na kolonijah, tečajih, razstavah. Tako je tudi moj dan bogatejši. Vedno je treba najti motivacijo za kakšno dejavnost, še posebno na stara leta. Ne, talenta za prodajo slik pa nimam in tudi razmere za to so vse slabše,« je še povedal Rajko Bogataj, ki ima trenutno na delovni mizi kovinsko ploščo, v katero »riše« avtoportret. Še kakšen dan, dva, pa bo odtisnil grafiko.