Prazniki v deželi gubane
Božično popotovanje od Stare gore pri Čedadu v Italiji preko Pušje vasi do Sutria, v katerem na vsakem koraku vidite jaslice in rezbarije iz lesa.
Čedad – Prav nič mi ni žal, da sem pred božičnim praznikom z eno od gorenjskih potovalnih agencij obiskal Furlanijo in Julijsko Krajino v Italiji, deželo, v kateri živi močna slovenska manjšina, še posebej na Tržaškem, v Benečiji, v Goriški in Videmski pokrajini. Tako kot večina krščanske Evrope tudi mesta in vasi v Furlaniji in Julijski Krajini zaživijo v znamenju božiča, vendar veliko manj bogato, bleščavo in razkošno kot na primer v sosednji Avstriji in tudi pri nas.
Čedad, Cividale del Friuli po italijansko, ki leži 16 kilometrov severovzhodno od glavnega furlanskega mesta Vidma ali Vidna, Udine po italijansko, v katerem je sedež slovenskih ustanov v Slovenski Benečiji, smo tokrat obšli. V meglenem dnevu, ko nam ni bilo usojeno videti po furlanski ravnici do Matajurja in Dolomitov na severu in Benetk na jugu, smo se v bližini Krmina/Cormons povzpeli na 618 metrov visoko Staro Goro ali Castelmonte po italijansko. Nekoč, tako pravijo, je bila Stara Gora najbolj obiskano romarsko središče za Furlanijo, Kranjsko in Koroško, potem pa so se številni romarji, še posebej Slovenci, obrnili k Višarjam. Na vrhu gore kraljujeta frančiškanski samostan in velika cerkev, ki je bila do 8. stoletja posvečena svetemu Mihaelu, potem pa Mariji Materi Božji. Njena podoba, ki je nastala v 15. stoletju, je nekaj posebnega. Obraza Marije in deteta sta prijazna, vendar črna. Župnija, ki je bila tu že leta 1175 in je najstarejša v Benečiji, in cerkev sta prestali hude čase. Leta 1469 jo je uničil požar, leta 1797 so Francozi iz nje odnesli vse, kar so mogli, leta 1944 pa so na Staro Goro padale bombe. Ob cesti do Stare Gore je križev pot, kar je značilno za Marijine romarske kraje.
V naslovu sem zapisal: Prazniki v deželi gubane. Gubana je namreč najbolj znana furlanska sladica, podobna naši potici. Ime ima slovenske korenine: gubanca, nagubanica, peči pa so jo začeli v Nadiških dolinah/Valli del Natisone ob reki Nadiži, ki izvira v Breginjskem kotu v Sloveniji. Njena prva pisna omemba sega v leto 1409. Gubana je praznična jed Furlancev. Pečejo jo ob praznikih in najrazličnejših slovesnostih. Tiste, ki so morali na tuje s trebuhom za kruhom, teh pa v teh krajih v preteklosti pa tudi danes ni malo, pa spominja na dom. V čedadski pekarni družine Vogrig, ki so leta 1963 preselili iz Nadiških dolin v Čedad in so najbolj znani peki guban v Furlaniji, nam skrivnosti svojega izdelka niso izdali. Mauro Vogrig je povedal, da je v gubani 18 sestavin in jo skupaj mesijo, zavijajo in pečejo tri dni.
Pušji vasi, Venzone po italijansko ali Peuscheldorf po nemško, na začetku Kanalske doline ob reki Tilment/Tagliamento se je treba pokloniti. Nad starim, z obzidjem varovanim mestom, ki so mu gospodarili Kelti, Rimljani, Goriški grofje, Benečani in od leta 1866, ko je nastala kraljevina Italija, Italijani, se je znesla narava. Pod njim je bilo maja in septembra leta 1976 središče katastrofalnega potresa v Furlaniji in Julijski Krajini. Pušja vas je bila zravnana z zemljo. Stene okoliških gora so se rušile v ravnino. Italija jo je obnovila in jo ponovno naredila tako, kot je bila pred potresom. Prebivalci Pušje vasi so znani pridelovalci sivke.
Božični potep po Furlaniji pa ne sme miniti brez obiska vasice Sutrio v Karnijskih Alpah, ob cesti, ki preko reke Bela (Fella po italijansko) mimo Tolmezza pelje proti Ziljski dolini v Avstriji. Sutrio, zbirališče rezbarjev, se v božičnem času spremeni v mesto jaslic in najrazličnejših izdelkov v lesu. Vsaka hiša želi pokazati kaj posebnega, največja zanimivost pa so velike jaslice v mestni hiši, ki jih je kar trideset let izdeloval in dopolnjeval Gaudenzio Straulino, imanovan tudi Teno.