Hitrejše od Urške bilo ni nobene

Juriš na Vršič pomeni kolesarjev veliko več, kot je videti. Že nekaj let ta isti juriš pomeni veliko več tudi kolesarkam.

Za nekoga ekstremno dejanja ali neverjeten podvig, za drugega je to ritual, potrditev samega sebe in spet za nekoga navadna tekma ali čisto običajen kolesarski izlet. Tisti, ki imamo radi kolesarjenje in kolesarstvo, redko spregledamo datum, ko se zgodi taka prireditev.

Pred vršiškimi stopali v Kranjski Gori se je tudi letos zbralo okoli tisoč ljubiteljev te kačasto pokončne ceste, ki te v dobrih desetih kilometrih dvigne za osemsto višinskih metrov. Spodaj je mesto, zgoraj je samo ena hiša. Spodaj je življenjski vrvež, zgoraj se oblaki zaletavajo v špičaste skale raztresenih vrhov. Spodaj je vsakdan, zgoraj pa trenutki odklopa od vsakdana … Ampak, treba je najprej kolo pririniti do teh oblakov, skal, do te edine hiše. To pa ni tako lahko, kot se bere. Dandanašnji ni nič lahkega, bi lahko potrdil, dokler ne srečaš ljudi, ki s svojo voljo znajo prepričati celo večne nergače, skeptike in pesimiste, da se vse da, če se hoče. In spet se sliši tako preprosto.

Tam nekje v objemu Vršiča, mislim, da je bil 14. ovinek, sem opazil, da me k vrhu sploh ne preganja moja moč, ampak samo volja. Moč je ostala že nekje pri desetem ovinku. Potem, malo naprej, sem postal, da bi videl, kdo vse me »preganja« proti vrhu, kdo mi sledi, kdo je za mano. Sami pisani dresi, čelade na glavah, kolesa in na njih ljudje različnih obrazov. Nekaterim se je videla kilometrina cest, zarezana v bore, nekaterim se je videl ugasnjen plamen v očeh. Nekateri so bili videti kot junaki, spet drugi kot mučeniki. Potem je po kockah pripeljala Urška. Imela je črne prste in kaplje znoja na sencah. Črni kodri so ji kukali izpod čelade, oči so gledale proti vrhu. Imela je okvaro, biciklova ogrlica je postana navadna veriga, ki se je snela v najbolj neugodnem trenutku. Snela se je, ko je Urška jurišala na Vršič. Sama je popravila kolo in sama je prišla do vrha. Lani ni vedela, da bo letos s specialko prevozila vse serpentine Vršiča. Ni mogla niti vedeti, da bo letos zmagovalka. Urška je imela črne prste zaradi naoljene verige. Ko si jih je v dolini umila, je z umazanijo vred sprala tudi slabo voljo. Utrujenost je ostala v njej, a se je ob sprejemanju čestitk vseh, ki jo poznamo, tudi ta počasi poslavljala iz njenega telesa. Tako je Vršič dobil novo junakinjo Urško, od katere tisti dan ni bilo nobene hitrejše … mogoče tudi lepše ne.