Doma je res najlepše

Čeprav je v Montpellierju v Franciji rokomet zelo priljubljen in se je mlada družinica škofjeloškega reprezentanta Jureta Dolenca dobro vživela v novo okolje, pa so ob božičnih praznikih, ko so se vrnili domov, ugotovili, da stari pregovor, da je povsod lepo, doma pa najlepše, še kako drži.

Škofja Loka – Te dni so se v Slovenijo iz vseh koncev, kjer igrajo, vrnili naši rokometni reprezentanti. Ne le zato, da so božične praznike preživeli z domačimi, tudi zato, ker so se že v četrtek zbrali v Zrečah, saj jih med 2. in 12. januarjem čakajo predkvalifikacijske tekme za nastop na svetovnem prvenstvu leta 2015.

Posebno vesel vrnitve domov je bil škofjeloški reprezentant Jure Dolenec, ki je zadnjo reprezentančno akcijo zapustil zaradi rojstva sina, pred božičnimi prazniki pa je dvomesečnega Marka prvič pripeljal tudi domov v Škofjo Loko. Medtem ko je Mark sladko spal, je Jure prišel tudi na predpraznično srečanje igralcev in prijateljev domačega kluba Loka 2012, kjer sva se pogovarjala tudi o rokometu v Franciji in načrtih naše reprezentance.

S soigralcem Matejem Gabrom sta po igranju v domači Škofji Loki in nato v Velenju od letošnjega poletja v Montpellierju v Franciji. Kako sta se privadila in kakšen klub je po znani aferi sedaj Montpellier?

»Po težavah, ki jih je klub imel, in stvareh, ki sicer niso bile povezane z rokometom, se je sedaj stanje normaliziralo. Se pa po­zna, da je ekipa precej drugačna, prenovljena in da še ne igramo na najvišji ravni. Od Slovencev smo sedaj v ekipi štirje, poleg naju z Matejem še Vid Kavtičnik in Dragan Gajič. Vid je v Montpe­llierju peto, Dragan pa tretjo sezono, tako da sta nama bila v veliko pomoč pri prilaganju na življenje v Franciji. Tam smo sedaj vsi z družinami, le Matej in njegova partnerka še nimata otrok. Tudi ko se je konec oktobra meni rodil sin Mark, je bilo zato laže, čeprav sem moral na hitro iz reprezentančne akcije v Sloveniji nazaj v Montpellier. Prav zaradi tega, ker smo v istem klubu štirje Slovenci, je bila odločitev za igranje v Montpe­llierju dobra odločitev.«

Kako ste zadovoljni z igranjem v klubu?

»Konec avgusta smo igrali kvalifikacije za ligo prvakov, kjer pa nismo bili uspešni. Tudi start v sezono v francoski ligi je bil slabši, sedaj pa igramo vse bolje in smo napredovali na tretje mesto na lestvici ter smo le še dve točki za prvim in drugim. Tako imamo tudi še možnosti za naslov prvakov. Stvari gredo na bolje. Zmagali smo tudi v prvem krogu kvalifikacij EHF, po novem letu pa se nam začne skupinski del. Cilj kluba je, da pridemo med štiri najboljše v pokalu EHF, ki je drugo najmočnejše evropsko tekmovanje za ligo prvakov.«

Kako so vas Slovence, posebno sedaj vaju z Matejem, sprejeli francoski navijači, saj je znano, da je v Montpellierju rokomet zelo pri­ljubljen?

»V Franciji je glede rokometa vse na zelo visoki ravni, tako medijska pokritost kot obiskanost tekem. V mestu imamo svojo dvorano za okoli tri tisoč gledalcev in ne spomnim se, da bi jih bilo kdaj manj kot dva tisoč petsto. Kadar je nasprotnik bolj atraktiven, pa igramo v novi areni, ki je namenjena vsem športom v mestu in sprejeme okoli devet tisoč gledalcev in je vedno polna. Tudi naju z Matejem so lepo sprejeli, je pa res, da še sedaj ne znajo izgovoriti Gajičevega priimka. Mene pa celo prav pokličejo Jure in vedo, da nisem Žur, ko bi jim bilo bolj logično … Sicer pa so navijači zelo zvesti, spremljajo nas tudi na gostovanjih, vedno so pozitivni, tudi če izgubimo, nas spodbujajo. Navijaška kultura je res na visoki ravni.«

Kako se v Franciji znajdete glede jezika ?

»Jezik je v primerjavi z angleščino in nemščino kar težak, vendar se počasi učimo. Z Matejem trenerja že kar dobro razumeva in nama ni več treba prevajati, dvakrat tedensko obiskujeva tudi tečaj. Vendar nihče od naju ni znal nič francosko, zato je govorjenje še kar naporno in bova potrebovala še kar nekaj časa, da bova lahko rekla, da res znava francosko.«

Koliko časa imata pogodbo z Montpellierjem?

»Tri leta, morda bova ostala še dlje.«

Te dni ste prvič od odhoda v Francijo doma tudi z družino?

»Čeprav smo v Franciji zadovoljni, smo vsi štirje z družinami težko čakali, da za praznike pridemo domov. Lahko pa rečem, da sem šele sedaj ugotovil, da resnično drži rek, da je povsod lepo, doma pa je najlep­še. Čeprav je tudi veliko obveznosti.«

Vas že takoj čaka reprezentančni izziv?

»Čakajo nas predkvalifikacije za svetovno prvenstvo, namesto da bi bili udeleženci evropskega prvenstva. Mislim, da se to ne bi smelo zgoditi, vendar se je in naša naloga je, da sedaj zmagamo vse tekme in junija nato zaigramo na kvalifikacijah. To pa je že povezano z največjim ciljem, ki si ga je postavila naša generacija, nastopom na olimpijskih igrah v Riu. S svetovnega prvenstva se je namreč najlaže uvrstiti na olimpijske igre.«

Predsedniku škofjeloškega kluba sta ob prazničnem druženju podaril dres Mont­pellierja, on vam je loškega. Mislite, da ga boste še kdaj oblekli?

»Ko sem odhajal iz Škofje Loke, sem rekel, da bom nekoč prišel nazaj. Mislim, da bo do tega minilo še kar nekaj let in je pred menoj nekaj sezon kje drugje. Vendar pa sem pred odhodom iz domačega kluba obljubil, da bom podrl rekordno številko zadetkov, ki je sedaj v lasti Mihe Kešeta. In na to nisem pozabil.«